Liturgični spomin sv. Jurija. Papež Frančišek praznuje svoj god

VATIKAN (ponedeljek, 23. april 2018, RV) – Papež Frančišek danes praznuje svoj god. Voščila prihajajo z vseh koncev sveta. Sveti oče pa se ob tej priložnosti želi spomniti tudi brezdomcev in oseb v stiski. Apostolska elemozinerija bo zato danes razdelila tri tisoč sladoledov osebam, ki vsak dan prihajajo v menze, prenočišča in različne urade, ki jih v Rimu upravlja Karitas.

Sv. Jurij, katerega ime nosi Jorge Mario Bergoglio, se je rodil v 3. stoletju v Kapadokiji, današnji Turčiji. Njegovo ime izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios. Bil je vojak Dioklecianove vojske. Mučeniške smrti je umrl okoli leta 303 v času protikrščanskega preganjanja. Njegov grob pa se nahaja v mestu Lydda v Palestini. Najbolj je znan po legendi, kako je v znamenju križa ubil zmaja, ki je ustrahoval vso deželo. Postal je simbol vere, ki premaga zlo, in predstavlja nenehen boj proti zlu.

Krščansko življenje je boj proti zlu
Sveti oče se v svojih homilijah in govorih pogosto vrača k temi boja proti silam zla. Molitev Očenaš se konča s prošnjo: »Reši nas hudega.« Satan po papeževih besedah ni nekaj abstraktnega, ampak je oseba. Med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte, 11. aprila 2014, je papež izpostavil, da je krščansko življenje boj proti zlu. Jezusovo življenje je bilo boj. Prišel je, da bi premagal zlo, da bi premagal vladarja tega sveta, da bi premagal hudiča. S tem bojem se mora soočiti vsak kristjan. Kot kristjani, ki želimo hoditi za Jezusom, moramo poznati to resnico. »Tudi mi smo skušani, tudi mi smo predmet hudičevega napada, kajti duh zla noče naše svetosti, noče krščanskega pričevanja, noče, da smo Jezusovi učenci.« Skušnjava hudiča ima tri značilnosti, ki jih moramo poznati, da ne bi padli v past. »Kaj naredi hudič, da bi nas oddaljil od Jezusove poti? Skušnjava se začne blago, nato raste, narašča. Raste in okuži drugega, prenese se na drugega, poskuša biti skupnostna. In na koncu, da bi pomirila dušo, utemelji samo sebe. Vsi smo skušani, kajti zakon duhovnega življenja, naše krščansko življenje je boj. Je boj. Zakaj vladar tega sveta – hudič – noče naše svetosti, noče, da bi hodili za Kristusom. Morda kdo od vas lahko reče: 'Toda, pater, kako ste staromodni! Govoriti o hudiču v 21. stoletju!' Ampak, pazite, ker hudič je! Hudič obstaja! Tudi v 21. stoletju! Ne smemo biti naivni. Moramo se naučiti iz evangelija, kako se boriti proti njemu.«

Hudič uničuje od znotraj
Beseda hudič izvira iz grškega dia-bolos in pomeni tisti, ki ločuje. Satan hoče ločiti od Boga, hoče razdeliti brate, napada enost Cerkve. Samouničenje je namreč največja nevarnost, je zlo, ki udari od znotraj. Kakor pravi Kristus, vsako kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, bo propadlo. Hudič ima dve močni orodji za uničevanje Cerkve: razdore in denar, je dejal papež med homilijo v Domu sv. Marte, 12. septembra 2016. Tako je že vse od začetka. Cerkev so zmeraj mučili ideološki in teološki razdori. Hudič seje zavist, ambicije, ideje, pohlep – vse z namenom, da bi ločil. In nato, ko se kakor po vojni zgodi, da je vse uničeno, takrat hudič zadovoljen odide.  Mi, naivneži, pa sodelujemo v njegovi igri. Vojna razdorov je umazana, je kakor terorizem. Del nje so govorice v skupnostih, jezik, ki ubije, ki vrže bombo in uniči. Razdori v Cerkvi ne dopustijo, da bi rastlo Božje kraljestvo; ne dopustijo, da bi Gospod pokazal, kakšen je. Razdori pokažejo eno stran, ali pa drugo, ki je proti prvi: »Vedno proti! Ni olja enosti, balzama enosti.« Toda hudič gre še naprej, gre vse do korenin krščanske enosti. Jezus je Očeta prosil za enost. In hudič jo poskuša uničiti. Papež je dejal: »Prosim vas, da bi storili vse, kar lahko, da Cerkve ne bi uničevali z razdori, bodisi ideološkimi, ali s pohlepom, ambicijami ali zavistjo. Predvsem pa, da bi molili in varovali izvir, prave korenine enosti Cerkve, ki je Kristusovo telo; in ki jo mi vse dni obhajamo z njegovo daritvijo v evharistiji.« Hudič hoče ustvariti notranjo vojno, neke vrste civilno in duhovno vojno.

Ne pustimo si ukrasti upanja
Frančišek poziva, naj nikoli ne podležemo pesimizmu, tisti zagrenjenosti, ki nam jo hudič ponuja vsak dan. Ohraniti je treba trdno prepričanje, da Sveti Duh podarja Cerkvi pogum za vztrajanje. Na cvetno nedeljo, 24. marca 2013, je sveti oče zbrane vernike opogumil: »Nikoli ne bodite žalostni moški in ženske; kristjan to nikoli ne more biti! Nikoli ne pustite, da vas prevzame malodušnost! Saj se naše veselje ne poraja iz posedovanja obilice stvari, temveč se porodili iz tega, ker smo srečali Osebo, Jezusa med nami, in ker vemo, da z Njim nismo nikoli sami, tudi v težkih trenutkih, tudi ko se pot življenja sooča s težavami in ovirami, ki se zdijo nepremostljive in ki jih ni malo. V tem trenutku pride sovražnik, pride hudič, večkrat preoblečen v angela, ter nas zahrbtno nagovarja. Ne poslušajte ga! Hodimo za Jezusom! Mi spremljamo Jezusa, hodimo za njim, predvsem pa vemo, da nas On spremlja, nas vzame na ramena. V tem je naše veselje, naše upanje, ki ga moramo prinašati v ta naš svet. Prosim vas, nikar si ne pustite ukrasti upanja. Ne pustite si ukrasti upanja! Tistega, ki nam ga daje Jezus.«

Hudo premagati z dobrim
Pri katehezi med splošno avdienco, 8. februarja 2017, je papež dejal, da »krščansko upanje ne more storiti manj kot pristna in konkretna ljubezen.« Apostol Pavel v Pismu Rimljanom s srcem na dlani poudarja: »Mi, ki smo močni – torej mi, ki imamo vero, upanje ali pa nimamo veliko težav –, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi« (Rim 15,1). To upanje pa zatem ne ostane zaprto znotraj meja krščanske skupnosti, ampak na vso moč odmeva tudi navzven, v družbenem in civilnem okolju, kakor poziv, naj se ne ustvarjajo zidovi, temveč mostovi, naj se hudo ne vrača s hudim, naj se hudo premaga z dobrim, žalitev z odpuščanjem, naj se z vsemi živi v miru. »To je Cerkev!« je poudaril papež. »In to je tisto, kar krščansko upanje povzroča, kadar prevzame močne poteze, ki so istočasno nežne od ljubezni.« Ljubezen je namreč močna in je nežna.