Papež med jutranjo mašo: Cerkev potrebuje preroke

VATIKAN (torek, 17. april 2018, RV) – Sveti oče je med današnjo jutranjo homilijo, ki jo je imel med mašo v kapeli Doma sv. Marte, govoril o sv. Štefanu. Kot je izpostavil, pravi prerok zna jokati nad Božjim ljudstvom, tvega in govori resnico. Cerkev potrebuje preroke. Še več, pomembno je, da smo vsi mi preroki in da okrepimo svojo pripadnost Bogu.

Preganjanja zaradi resnice
»Neobrzdani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi,« beremo v današnjem berilu iz Apostolskih del (glej Apd 7,51-8,1). Štefan, prvi mučenec Cerkve, na ta način obtožuje ljudi, starešine in pismouke, ki so ga privedli pred veliki zbor. Imeli so zaprto srce, niso ga hoteli poslušati in niso se več spominjali zgodovine Izraela. Kakor so njihovi očetje preganjali prejšnje preroke, tako so se tudi ti starešine in pismouki razsrdili v svojih srcih in se zagnali proti Štefanu, ga pahnili iz mesta in ga kamnali. Kot je dejal papež Frančišek, ko prerok pride do resnice in se dotakne srca, se srce ali odpre ali pa postane kamen; razvname se jeza, preganjanje. Na ta način se konča prerokovo življenje.

Resnični prerok joče nad ljudstvom
Neprijetno resnico je pogosto nadležno poslušati. Po papeževih besedah so se preroki vedno soočali s problemom preganjanja, ker so govorili resnico: »Kaj je preizkus, da nek prerok govori resnico? Ko je ta prerok spodoben ne samo govoriti, ampak tudi jokati nad ljudstvom, ki je zapustilo resnico. Jezus po eni strani graja z ostrimi besedami in pravi 'sprevržen in pokvarjen rod', po drugi strani pa joče nad Jeruzalemom. To je preizkus. Resničen prerok je tisti, ki je zmožen jokati zaradi svojega ljudstva in tudi izreči težke stvari, ko je treba povedati resnico. Ni mlačen, vedno je neposreden.«

Resnični prerok je prerok upanja
Pravi prerok ni »prerok nesreče«, je bil jasen papež, pravi prerok je »prerok upanja«: »Odpreti vrata, ozdraviti korenine, ozdraviti pripadnost Božjemu ljudstvu, da hodi naprej. Ni nekdo, ki po svoji službeni dolžnosti graja. Ne, je človek upanja. Resnični prerok, če dobro opravlja svoje delo, tvega lastno kožo.«

Cerkev potrebuje preroštvo
In tako Štefan, ki je bil zvest resnici, umre pred Savlovimi očmi. Frančišek je navedel enega od prvih cerkvenih očetov: »Kri mučencev je seme kristjanov.« In sklenil homilijo: »Cerkev potrebuje preroke. Še več bom rekel: potrebuje, da smo vsi mi preroki. Ne kritiki, to je nekaj drugega. Eno je biti vedno kritičen sodnik, ki mu nič ni všeč: 'ne, to ni v redu, to ni v redu, to ni v redu, to mora biti tako …'. To ni prerok. Prerok je tisti, ki moli, gleda Boga, gleda njegovo ljudstvo, čuti bolečino, ko se ljudstvo zmoti, joče – zmožen je jokati nad ljudstvom. A je prav tako zmožen zelo tvegati, da pove resnico.« Naj Cerkev nikoli ne ostane brez te službe preroštva, da bi tako lahko vedno šla naprej, je še dejal papež.