VATIKAN (sobota, 14. april 2018, RV) – »Da bi bili sveti, ni potrebno biti škofje, duhovniki, redovnice ali redovniki ... vsi smo poklicani biti sveti tako, da živimo z ljubeznijo ter vsem dajemo svoje pričevanje v vsakodnevnih opravilih.« To je eden ključnih odlomkov apostolske spodbude papeža Frančiška Veselite in radujte se, ki je izšla v ponedeljek, 9. aprila. Gre za dokument, ki se sklicuje na 5. poglavje dogmatične konstitucije o Cerkvi (Lumen Gentium) in poudarja posebno skladnost s sv. Janezom Pavlom, ki je v času svojega ponitifikata vedno trdil, da je »vsakodnevno življenje, skupne dejavnosti, pot posvečevanja«. O novi apostolski spodbudi ter o temi svetosti v pontifikatih papeža Janeza Pavla II. ter papeža Frančiška je za Vatican News spregovoril msgr. Slawomir Oder, postulator postopka za kanonizacijo Janeza Pavla II.:
Papeževa beseda spremlja to, kar nam predaja s svojim naukom ter dejanji
»Papež Frančišek je papež, ki govori s srcem in prav iz obilja srca izvira tudi njegova
beseda. Nagovarjata me aktualnost in navdušenje, ki prekipevata iz strani tega dokumenta.
Gre za besedo, ki vedno spremlja to, kar nam papež Frančišek predaja s svojim naukom,
pa tudi s svojimi dejanji. Svetost je popolnoma v skladu z držo tistega, ki je srečal
Gospoda ter svetu prinaša veselje tega srečanja.«
Vsesplošna poklicanost k svetosti: najgloblji smisel obstoja Cerkve
V nadaljevanju pogovora je msgr. Oder odgovoril
na vprašanje, zakaj po njegovem mnenju tako papež Janez Pavel II. kot papež Frančišek
tako močno poudarjata vsesplošno poklicanost k svetosti:»Oba sta sinova Koncila,
ki je zelo močno poudaril – oz. jo je morda prvič predstavil na način, da so mogli
razumeti vsi kristjani – vsesplošno poklicanost k svetosti, poklicanost, ki v resnici
pojasni najgloblji smisel obstoja Cerkve. Cerkev je sveta, ker je Kristusova nevesta,
vendar pa je tudi ljubeča mati, ki vodi svoje otroke k svetosti. Sprejeti moramo to
Gospodovo povabilo. Gospod nam daje življenje in znotraj tega življenja nam podarja
skrivnosten, čudovit načrt, ki naj bi ga uresničili. Z besedami sv. Janeza Pavla II.
bi lahko rekli: življenje kristjanov je povabilo, da bi iz svojega življenja naredili
pristno mojstrovino.«
Mera svetosti: ne izrednost opravljenih del, ampak izrednost dejavne ljubezni
»Mera krščanske svetosti ni izrednost opravljenih del, ampak izrednost dejavne ljubezni,
s katero živimo vsakodnevne stvari. Kakor je poudaril papež Frančišek v svojem dokumentu:
svetost ni neka stvar, ki je omejena na določeno skupino izbranih znotraj Cerkve,
za modre, ampak je dar Svetega Duha, ki veje, kjer hoče ter je prisoten pred našimi
dejanji, našimi koraki ter s svojo prisotnostjo posvečuje tudi preprostost vsakega
običajnega dejanja.«
"Sveti oče, kaj moram storiti, da bi postala sveta?"
Ob koncu pogovora pa je msgr. Oder odgovoril na vprašanje, če lahko rečemo, da tako
Papež Janez Pavel II. kot tudi papež Frančišek poudarjata svetost Božjega ljudstva
ter s tem dejstvo, da ni mogoče, da bi kdo postal svetnik sam: »To je zelo pomembno:
samota svetnikov ne obstaja, saj je svetost vedno odnos z Bogom ter z brati. Obstaja
čudovita zgodba, ki me je globoko nagovorila in ostaja zapisana v mojem srcu: ko je
bil Janez Pavel II. že zelo ostarel in ni mogel več govoriti, si ga je neka preprosta
sestra, ki je spremljala skupino romarjev na avdienci, upala vprašati: "Sveti oče,
kaj moram storiti, da bi postala sveta?" Papež ni rekel niti besede, ampak je preprosto
razprostrl svoje roke, jo privil k sebi, da bi slišala utripanje njegovega srca. In
to je resnično svetost: razprostrte roke, ki pomenijo sprejemanje, srečanje, dar,
da bi mogli slišati utrip srca, v katerem se sliši glas, srce, toplina in nežnost
samega Boga.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |