Papež mladostnikom: Življenje je namreč pot. Potrebno je iti po njej naprej.

VATIKAN (sobota, 7. april 2018, RV) – »Dragi fantje in dekleta, dobrodošli. Pravijo, da tam kjer so najstniki, je hrup, ampak tukaj je tišina… Zahvaljujem se vam za vaš prazničen sprejem. Vašemu škofu se zahvaljujem za njegov uvod, kakor tudi vsem, ki vas spremljajo na tem romanju. Hvala.« S temi besedami je papež Frančišek v dvorani Pavla VI. pozdravil okoli 3000 otrok in najstnikov iz škofije Brescia v severni Italiji.

Name so naredile globok vtis besede tistega mladeniča, ki jih je malo prej navedel vaš škof, ki sem jih že prej poznal: »Škofje resnično verjamejo, da lahko mladi pomagajo Cerkvi spremeniti se?« Ne vem, če je ta mladenič, ki je postavil to vprašanje tukaj med vami… Je tukaj?... Ni ga, dobro. V vsakem primeru pa lahko rečem tako njemu kot tudi vsem vam, da je to vprašanje tudi meni zelo pri srcu. Zelo mi je namreč pri srcu to, da bo prihodnja škofovska sinoda o mladih, veri in razločevanju poklicanosti, pripravljena na podlagi resničnega poslušanja mladih. Lahko potrdim, da se to izvaja. To dokazujete tudi vi s svojim delom, ki se odvija v vaši škofiji. In če rečem »resnično poslušanje« pod to razumem tudi pripravljenost nekaj spremeniti, hoditi skupaj, podeliti si sanje, kakor je rekel tisti mladenič.

Toda tudi jaz imam pravico postavljati vprašanje, zato vam hočem zastaviti eno vprašanje. Vi se upravičeno sprašujete, če smo mi škofje pripravljeni vam resnično prisluhniti in kaj tudi spremeniti v Cerkvi. Jaz pa vas vprašam: »In vi, ste pripravljeni prisluhniti Jezusu in spremeniti kaj pri sebi?« Pustil bom, da to vprašanje vstopi v vaše srce. Zato ga bom ponovil: »In vi, ste pripravljeni prisluhniti Jezusu in spremeniti kaj pri sebi?« Vsak naj pri sebi premisli, v svojem srcu: »Sem pripravljen prevzeti Jezusove sanje? Ali pa se bojim, da lahko njegove sanje »zmotijo« moje sanje?

In kaj so Jezusove sanje? Jezusove sanje se v evangelijih imenujejo Božje kraljestvo. Božje kraljestvo pomeni ljubezen do Boga in ljubezen med nami, torej ustvarjati veliko družino bratov in sester z Bogom kot Očetom, ki ljubi vse svoje otroke in je poln veselja, ko se nekdo, ki je bil izgubljen vrne domov. To so Jezusove sanje. Sprašujem: »Ste pripravljeni, da postanejo tudi vaše? Ste pripravljeni spremeniti se, da bi lahko sprejeli te sanje?« »Da.« »Odlično.«

Jezus je zelo jasen. Pravi namreč: »Če hoče kdo hoditi za menoj, torej z menoj, za menoj, naj se odpove sam sebi«. Zakaj uporablja to besedo, ki zveni malce trdo, torej »odpovedati se sam sebi?« Kako to? V kakšnem smislu jo moramo razumeti? To ne pomeni, da zaničujemo to, kar nam je Bog sam podaril: življenje, želje, telo, odnose… Ne, vse to je Bog hotel in še hoče za naše dobro. Pa vendar Jezus zahteva od tistega, ki hoče hoditi za njim, da se »odpove sam sebi«, saj je v vsakem od nas, kot to imenuje Sveto pismo in se reče: »stari človek«, torej sebičen jaz, ki noče slediti Božji logiki, logiki ljubezni, ampak sledi nasprotni logiki, tisti sebični, ki gleda samo na lastne koristi in je pogosto zamaskirana z lepo fasado, da se za njo skrije. Jezus je umrl na križu zato, da bi nas osvobodil te sužnosti, ki pa ni zunanja, ampak je notri v nas. Greh je torej, zaradi katerega v sebi umremo. Samo On nas lahko osvobodi tega zla, vendar pa potrebuje naše sodelovanje ter da vsak od nas reče: »Jezus, odpusti mi, daj mi takšno srce, kot je tvoje, torej ponižno in polno ljubezni«.

A veste to? Jezus vzame takšno molitev zelo zares! Da, in vsakemu, ki mu zaupa podari presenetljive izkušnje. Na primer, izkusiti novo veselje pri branju evangelija, Svetega pisma ter smisel za lepoto in resnico njegove Besede. Ali pa, da začutimo privlačnost za udeležbo pri sveti maši, kar za mlade ni ravno tako pogosto, a ne? Ali pa želja biti z Bogom in ostati v tišini pred Najsvetejšim. Ali pa tudi, da začutimo njegovo navzočnost v trpečih, bolnih, izključenih… Pomislite, kaj ste čutili, ko ste naredili nekaj dobrega, komu pomagali. A ne, da ste začutili tak lep piš? Jezus vam ga je dal. On je tisti, ki nas spremeni. Ali pa, da nam da pogum pri izpolnjevanju njegove volje tako, da gremo proti toku in sicer brez oholosti, brez domišljavosti in obsojanja drugih. Vse to so njegovi darovi, zaradi katerih se počutimo vedno bolj izpraznjene samih sebe in vedno bolj polni Njega.

To nam dokazujejo svetniki. Sv. Frančišek Asiški na primer je bil mladenič, poln sanj, a te sanje so bile svetne in ne Božje. Jezus mu je spregovoril preko razpela v cerkvici sv. Damjana in njegovo življenje se je spremenilo. Objel je torej Jezusove sanje, slekel je starega človeka, se odpovedal svoji sebičnosti ter je sprejel Jezusov jaz, torej ponižnega, ubogega, preprostega, usmiljenega, polnega veselja in občudovanja lepote stvaritev.

Pomislimo pa tudi na Giovannija Battisto Montinija, Pavla VI. Mi smo upravičeno navajeni spominjati se ga kot papeža. Toda pred tem je bil mlad, mladenič kot vi in sicer iz kraja z vašega področja. Hočem vam dati »domačo nalogo«, ki je v tem, da odkrijete, kakšen je bil Giovanni Battista Montini kot mladenič, kakšen je bil v svoji družini, kot študent, kako je bil v oratoriju; kakšne so bile njegove »sanje«… To poskušajte najti.

Dragi fantje in dekleta, zahvaljujem se vam za ta obisk, ki me je zelo razveselil. Gospod naj vas blagoslovi in Marija naj vas spremlja na vaši poti. Življenje je namreč pot. Potrebno je iti naprej… In lepo prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala! Sedaj vas bom blagoslovil, še prej pa vsi skupaj molimo k Mariji: »Zdrava Marija…«