2018-04-04 12:37:00

Papež pri katehezi: Udeležiti se maše, da bi krščansko pričevali


VATIKAN (sreda, 4. april 2018, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala na Trgu sv. Petra, sklenil cikel katehez o sveti maši. Govoril je o sklepnem obredu, ki je sestavljen iz duhovnikovega blagoslova in odslovitve ljudstva. Bogoslužje se začne z znamenjem križa, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, ter se v imenu Trojice tudi sklene.

Slaviti Gospoda s svojim življenjem
»Ko se maša zaključi, se začne prizadevanje za krščansko pričevanje,« je dejal sveti oče med katehezo. Kristjani namreč ne gredo k maši, da bi opravili tedensko nalogo, potem pa nanjo pozabili. K maši gredo, da bi bili soudeleženi pri Gospodovem trpljenju in vstajenju in zatem še bolj živeli kakor kristjani – da bi si prizadevali za krščansko pričevanje. Cerkev zapustimo, da bi »šli v miru« in ponesli Božji blagoslov v vsakdanje dejavnosti, v svoje domove, v delovna okolja, med skrbi zemeljskega mesta, da bi »slavili Gospoda s svojim življenjem«. Vsakokrat ko grem od maše, moram oditi boljši, kot sem bil, preden sem šel k maši, imeti več življenja, več moči, več volje za krščansko pričevanje, je dejal papež. Po evharistiji, Gospod Jezus vstopi v nas, v naše srce in v naše meso, da bi lahko »v življenju izrazili v veri prejeti zakrament«.

Postati evharistični moški in ženske
Od obhajanja do življenja, torej, zavedajoč se, da se maša dopolni v konkretnih izbirah tistega, ki je v prvi osebi vključen v Kristusove skrivnosti. »Ne smemo pozabiti, da evharistijo obhajamo, da bi se naučili postati evharistični moški in ženske,« je izpostavil papež. To pomeni pustiti, da Kristus deluje v naših dejanjih, da so njegove misli naše misli, njegova čustva naša čustva, njegove izbire naše izbire. To je krščanska svetost: delati, kakor je delal Kristus. To jasno izrazi sv. Pavel, ko govori o svoji podobnosti z Jezusom: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19-20).

Po papeževih besedah je ravno to krščansko pričevanje. Pavlova izkušnja razsvetljuje tudi nas: v takšni meri, v kakršni omrtvičimo svoj egoizem, torej pustimo umreti tistemu, kar se upira evangeliju in Jezusovi ljubezni, se v nas ustvarja večji prostor za moč njegovega Duha. »Kristjani so moški in ženske, ki si pustijo razširiti dušo z močjo Svetega Duha, potem ko so prejeli Kristusovo telo in kri. Pustite si razširiti dušo,« je papež pozval zbrane na avdienci. Ne duše, ki so ozke in zaprte, majhne in egoistične, ampak prostrane duše, velike duše, z velikimi obzorji. »Pustite si razširiti dušo z močjo Svetega Duha, potem ko ste prejeli Kristusovo telo in kri,« je še enkrat spodbudil.

Ker se resnična navzočnost Kristusa v posvečenem kruhu z mašo ne konča, se evharistijo hrani v tabernaklju za obhajanje bolnikov in za tiho čaščenje Gospoda v presvetem zakramentu. Evharistično bogočastje zunaj maše, tako v zasebni kot v skupnostni obliki, nam namreč pomaga ostati v Kristusu.

Sadovi maše so namenjeni zorenju
Sadovi maše so namenjeni zorenju vsakodnevnega življenja. Papež Frančišek je to ponazoril s prispodobo, da je maša kakor pšenično zrno, ki potem v običajnem življenju raste in zori po dobrih delih in držah, ki so podobne Jezusovim. Sadovi maše so torej namenjeni zorenju v vsakdanjem življenju. Ko »povečuje naše zedinjenje s Kristusom«, evharistija obnavlja milost, ki nam jo je Duh dal po krstu in birmi, da bi naše krščansko pričevanje bilo verodostojno (glej KKC, 1391-1392). Ko v naših srcih prižiga božjo ljubezen, nas evharistija ločuje od greha. »Čim bolj smo deležni Kristusovega življenja in čim bolj napredujemo v njegovem prijateljstvu, tem težje je za nas, da bi prelomili prijateljstvo z njim s smrtnim grehom« (KKC, 1395). Redno pristopanje k evharistični gostiji obnavlja, krepi in poglablja vez s krščansko skupnostjo, kateri pripadamo, v skladu z načelom, da evharistija naredi Cerkev, poveže nas z vsemi (glej KKC, 1396). Evharistija prav tako »nalaga obveznosti v odnosu do drugih, predvsem do ubogih«. Naučiti se je treba preiti od Kristusovega mesa k mesu bratov, v katerih nas čaka, da bi ga prepoznali, mu služili, ga častili in ljubili (glej KKC, 1397).

Naj bo v našem življenju cvetje upanja, vere in dobrih del
Ker imamo zaklad zedinjenja s Kristusom v lončenih posodah, potrebujemo nenehno vračanje k svetemu oltarju, dokler ne bomo v raju v polnosti okušali blagoslov Jagnjetove poročne gostije (glej Raz 19,9), je papež dejal ob koncu kateheze. »Zahvalimo se Gospodu za pot ponovnega odkrivanja svete maše, ki smo jo opravili skupaj. Pustimo se z obnovljeno vero pritegniti k temu resničnemu srečanju z Jezusom, mrtvim in vstalim za nas, z našim sodobnikom. Naj bo naše življenje vedno cvetoče kakor velika noč, s cvetjem upanja, vere in dobrih del. Naj vedno najdemo moč v evharistiji, v združenosti z Jezusom,« je dejal papež Frančišek, ki je že na začetku kateheze voščil za praznik velike noči in zbrane na Trgu sv. Petra povabil, da so skupaj voščili tudi Benediktu XVI.








All the contents on this site are copyrighted ©.