Frančišek vodil obrede velikega petka. Cantalamessa: Tisti, ki je videl, je pričeval

VATIKAN (petek, 30. marec 2018, RV) – Vesoljna Cerkev danes obhaja spomin na Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Papež Frančišek je popoldne v vatikanski baziliki sv. Petra vodil obrede velikega petka.

Med bogoslužjem se je pelo poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija, odmevale so besede »Glejte, les križa«, zatem pa je bilo še čaščenje križa. Tako kot vsako leto na veliki petek je tudi tokrat pridigal papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. Izhajal je iz evangeljske trditve: »Tisti, ki je videl, je pričeval.«

Evangelist Janez takole opiše dogajanje po Jezusovi smrti: »Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali« (Jn 19,33-35).

Tisti, ki je videl, je pričeval
P. Cantalamessa je dejal, da nas nihče ne bo nikoli mogel prepričati, da ta trditev ne ustreza zgodovinski resnici. V tem primeru gre za avtorjevo iskrenost. Na Kalvariji je bila pod križem Jezusova mati, ob njej pa učenec, ki ga je Jezus ljubil. Imamo očividca. Videl je ne samo to, kar se je zgodilo na očeh vseh. V luči Svetega Duha je po veliki noči videl tudi smisel tistega, kar se je zgodilo: da je v tistem trenutku bilo žrtvovano Božje Jagnje, iz njegove strani pa sta pritekli kri in voda; da duh, ki ga izroči v trenutku smrti, začne novo stvarstvo, kakor je Božji duh na začetku kaos spremenil v kozmos. Janez je razumel zadnje Jezusove besede: »Dopolnjeno je« (Jn19,30).

Na križu se Bog razodeva takšen, kot je, v svoji najgloblji in najresničnejši stvarnosti. Kot piše Janez, Bog je ljubezen, darovana ljubezen, in samo na križu postane pokazatelj, kako daleč gre  neskončna zmožnost samodarovanja Boga. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (glej Jn 13,1).

Osebno srečanje z Jezusom
Papeški pridigar se je v nadaljevanju navezal na prihodnjo sinodo o mladih in dejal, da navzočnost »učenca, ki ga je Jezus ljubil«, na Kalvariji daje posebno sporočilo. Najverjetneje se je Janez pridružil Jezusu, ko je bil še zelo mlad. Šlo je za osebno, eksistencialno srečanje. Če je v središču Pavlove misli Jezusovo delovanje, njegova velikonočna skrivnost smrti in vstajenja, je v središču Janezove misli Jezusova oseba, njegov biti: »Jaz sem pot, resnica in življenje«, »Jaz sem luč«, Jaz sem vrata«, »Jaz sem«.

Janez je skoraj zagotovo bil eden od dveh Krstnikovih učencev, ki je odšel za Jezusom. Na vprašanje »Učitelj, kje stanuješ«, Jezus odgovori »Pridita in bosta videla«. Šla sta in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Kot je pripomnil Cantalamessa, se je ob tisti uri Janez odločil o svojem življenju in tega ni nikoli več pozabil.

Povabil je, naj v vseh govorih o mladih in mladim odmeva povabilo papeža Frančiška iz apostolske spodbude Veselje evangelija (Evangelii gaudium): »Vabim vsakega kristjana, kjer koli že je, naj takoj danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu« (EG, 3). Osebno srečanje z Jezusom je mogoče tudi danes, kajti on je vstal. Je živa oseba in ne neka osebnost iz preteklosti. Po tem osebnem srečanju je vse mogoče, brez njega se ne bo nič zares spremenilo v življenju.

Janez mladim
Evangelist Janez je poleg svojega življenjskega zgleda mladim zapustil tudi pisno sporočilo. V svojem prvem pismu že kot star mož piše mladim v cerkvah, ki jih je ustanovil: »Vam pišem, mladi, ker ste močni in je Božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu!«

Cantalamessa je pojasnil, da svet, ki ga ne smemo ljubiti in kateremu se ne smemo prilagoditi, kot vemo, ni svet, ki ga je ustvaril in ga ljubi Bog, niso ljudje na tem svetu, ki jim, nasprotno, moramo vedno iti naproti, predvsem revnim in zadnjim. »Pomešati se s tem svetom trpljenja in odrinjenosti je, paradoksalno, najboljši način, da se ločimo od sveta, saj gremo tja, od koder svet na vso moč beži. Pomeni ločiti se od samega načela, ki vlada temu svetu, to je egoizem.«

Svet, ki ga ne smemo ljubiti, je nek drug svet: je svet, kakršen je postal pod oblastjo satana in greha, je »duh, ki je v zraku«, kot ga imenuje sv. Pavel (glej Ef 2,1-2). V tem svetu ima odločilno vlogo javno mnenje, ki je dobesedno »duh v zraku«, saj se širi po ozračju preko neskončnih tehničnih možnosti.

Vzpostavlja se duh, ki ima veliko moč in ki se mu posameznik s težavo izogne. Ravna se v skladu z vsesplošnim duhom in se mu podlega. Delovati ali misliti ali reči kaj, kar mu nasprotuje, se smatra kot nekaj nesmiselnega ali celo kot krivica ali hudodelstvo. Tako se več ne upa pristopiti k stvarem in situacijam in predvsem življenju na drugačen način, kot ga predstavlja ta duh. To imenujemo prilagajanje duhu časa, to je konformizem. V svetu bežnih trenutkov se zdi oseba, ki se poda v nasprotno smer, kot odpadnik. P. Cantalamessa se je obrnil neposredno na mlade in jih pozval: »Bodite tisti, ki se podajo v nasprotno smer! Bodite pogumni in se podajta proti toku! Nasprotna smer, za nas, ni nek kraj, ampak je oseba, je Jezus, naš prijatelj in odrešenik.«

Eros in agape
Mladim je namreč zaupana posebna naloga: rešiti človeško ljubezen od tragičnega toka, v katerem se je znašla; ljubezen, ki ni več darovanje sebe, ampak samo posedovanje drugega – pogosto nasilno in tiransko. Na križu se je Bog razodel kot agape, kot ljubezen, ki de daje. A agape ni nikoli ločen od erosa, od ljubezni, ki išče, od želje in veselja, da je ljubljena. Bog nas ne samo ljubi, ampak nas želi, v Svetem pismu se razodeva kot zaljubljen in ljubosumen ženin. Tudi njegova ljubezen je »erotična«, v plemenitem pomenu te besede. Cantalamessa je navedel besede Benedikta XVI. iz okrožnice Bog je ljubezen: »Dejansko se eros in agape – dvigajoča se in padajoča ljubezen – nikoli ne moreta popolnoma ločiti drug od drugega, druga od druge … Svetopisemska vera ne gradi vzporednega sveta ali sveta, ki bi bil nasproten ljubezni kot prvobitnemu človeškemu pojavu, ampak sprejema celotnega človeka, mu pomaga pri njegovem iskanju ljubezni, da jo prečisti in mu s tem odpira nove razsežnosti.«

Ne gre torej za to, da bi se odpovedali veselju ljubezni, privlačnosti in erosu, ampak da bi znali k erosu pridružiti agape, želji po drugem pridružiti zmožnost darovanja drugemu. To je sposobnost, ki se je ne more izumiti v enem dnevu. Treba se je pripraviti na popolno darovanje samega sebe drugemu v zakonu ali Bogu v posvečenem življenju. Začnemo tako, da dajemo svoj čas, svoj nasmeh in svojo mladostnost v družini, v župniji, v prostovoljstvu, kar tudi mnogi mladi počnejo.

Jezus nam na križu ni dal samo zgleda skrajne darujoče se ljubezni. Prislužil nam je tudi milost, da lahko njen majhen del uresničimo v svojem življenju. Voda in kri, ki tečeta iz njegove strani, danes prihajajo do nas v zakramentih Cerkve, po Besedi, tudi po zrenju Križanega. Janez je pod križem preroško videl še eno stvar: moške in ženske vseh časov in krajev, ki so obračali pogled k njemu, ki je bil izdan, in so jokali zaradi skesanosti in tolažbe.