Papež med krizmeno mašo: Duhovnik - blizu Bogu, blizu ljudem

VATIKAN (četrtek, 29. marec 2018, RV) – Papež Frančišek je dopoldne v baziliki svetega Petra daroval krizmeno mašo, med katero je posvetil olja, ki se bodo skozi leto uporabljala v rimski škofiji pri podeljevanju zakramentov. Ob njem so somaševali kardinali, škofje in duhovniki, ki so med bogoslužjem obnovili svoje duhovniške obljube. Med homilijo je sveti oče govoril o bližini kot temeljnem elementu evangelizacije ter jo pojasnil v treh kontekstih: kot bližino pri duhovnem pogovoru, pri spovedi in pri pridiganju.

Gospod hoče biti blizu
V današnjem evangeliju motrimo Gospoda z očmi njegovih sokrajanov, ki so »bile uprte vanj« (Lk 4,20). Jezus je vstal, da bi bral v nazareški shodnici. Podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek, dokler ni našel mesta o Božjem glasniku. In na glas je bral: »Duh Gospodov je nad menoj …, posvetil me je z maziljenjem …, poslal me je« (glej Iz 31,1). Zaključil je s provokativnimi besedami: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). Jezus najde odlomek in ga bere s pristojnostjo pismoukov. Z lahkoto bi lahko bil pismouk ali pa učitelj postave, a je hotel biti »evangelizator«, »učitelj ulice«, »glasnik dobre novice« svojemu ljudstvu.

To je velika Božja izbira: Gospod se je odločil »biti blizu svojemu ljudstvu«. Trideset let skritega življenja. Šele zatem bo začel oznanjati. »To je pedagogika učlovečenja, inkulturacije; ne samo v oddaljene kulture, ampak v lastno župnijo, v novo kulturo mladih …«

Bližina
Bližina je več kakor ime neke določene kreposti, je drža, ki vplete celotno osebo, njen način vzpostavljanja odnosov, način, kako je istočasno sama svoja in pozorna do drugih. Ko ljudje za duhovnika pravijo, da »jim je blizu«, pri tem običajno prideta v ospredje dve stvari. Prva je, da »je vedno tu«, kar je nasprotno od »nikoli ga ni«. Druga pa je, da vedno najde besedo za vsakega … Govori z vsakim, z velikimi, malimi, revnimi, nevernimi … Duhovniki, ki so blizu, ki so, ki govorijo z vsemi … Duhovniki ulice.

»Bližina, dragi bratje, je ključ evangelizatorja, saj je ključna drža evangelija. Gospod jo uporablja za opisovanje kraljestva,« je dejal papež. Bližina je ključ za usmiljenje, kajti usmiljenja ne bi bilo, če si zanj ne bi stalno prizadevali, da bi izbrisali razdalje. Po papeževem prepričanju bi bilo treba bolje osvojiti dejstvo, da je bližina prav tako ključ do resnice, kajti v resnici se lahko odstranijo razdalje. »Resnica namreč ni samo definicija, ki omogoča poimenovanje situacij in stvari ter jih ohranja na distanci z logičnimi koncepti in utemeljitvami. Ni samo to. Resnica je tudi zvestoba (emeth), ki ti omogoči imenovati osebe z njihovim lastnim imenom, kakor imenuje Gospod preden klasificira ali definira njihove situacije.«

Po papeževih besedah je potrebna pozornost, da ne bi podlegli skušnjavi in iz kakšne abstraktne resnice naredili malike. To so udobni maliki, na dosegu roke, ki dajejo določen ugled in moč in ki jih je težko prepoznati. Kajti »resnica-malik« se zakrinka, uporablja evangeljske besede kakor oblačilo, a ne dovoli, da bi se dotaknilo srca. In kar je najslabše, preproste ljudi oddaljuje od zdravilne bližine Besede in Jezusovih zakramentov.

Kar koli vam reče, storite
Sveti oče je na tem mestu spomnil na Marijo, Mater duhovnikov, ki jo lahko kličemo tudi »Mati bližine«. Marija ni blizu samo s svojim služenjem »v naglici«, kar je oblika bližine, ampak tudi s svojim načinom, kako pove stvari. Primernost in ton, s katerim služabnikom v Kani pove »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5), povzročita, da te besede postanejo materinski vzor za cerkveni jezik. A da bi jih izgovorili kakor ona, poleg prošnje za milost, je treba znati biti tam, kjer se »kuhajo« pomembne stvari, tiste, ki so pomembne za vsako srce, za vsako družino, za vsako kulturo. Samo v tej bližini se lahko razločuje, katero vino manjka in katero je boljše.

Duhovniška bližina
V nadaljevanju homilije je sveti oče v premislek ponudil tri področja duhovniške bližine, v katerih besede »Kar koli vam reče, storite« morajo odmevati na tisoče različnih načinov, a z enim samim materinskim tonom – odmevati v srcu oseb, s katerimi govorimo. Ta področja so: duhovno spremljanje, spovedovanje in pridiganje.

… pri duhovnem spremljanju
O bližini pri duhovnem spremljanju lahko premišljujemo ob prizoru, ko Gospod sreča Samarijanko. Gospod jo najprej nauči častiti v duhu in resnici. Zatem ji pomaga, da svojemu grehu da ime. In nazadnje, pusti se nalesti njenemu misijonarskemu duhu in gre z njo v njeno vas evangelizirat. To je model duhovnega pogovora, ki zna spraviti na površje Samarijankin greh, ne da bi zamračil njeno slavilno molitev ali pa oviral njeno misijonarsko poklicanost.

… pri spovedi
Bližino pri spovedi lahko vidimo pri evangeljskem odlomku o ženski prešuštnici. Tu lahko jasno vidimo, kako ključna je bližina, kajti Jezusove resnice vedno zbližujejo in se vedno oz. se morajo vedno povedati med mano in tabo. Gledati drugega v oči – kakor Gospod, ki vstane, potem ko je pokleknil pred prešuštnico, ko so jo hoteli kamnati, in ji reče: »Tudi jaz te ne obsojam« (Jn 8,11) – ne pomeni iti proti postavi. Lahko se doda: »Odslej ne gréši več!« A ne s tonom, ki pripada pravnemu okviru resnice-definicije, s tonom nekoga, ki mora določiti pogoje božjega usmiljenja. Ampak kot trditev, ki se izreče v okviru resnice-zvestobe, ki grešniku pomaga gledati naprej in ne nazaj. Pravi ton tega »ne greši več« je ton spovednika, ki je te besede pripravljen izgovoriti sedemdesetkrat sedemkrat.

… pri pridiganju
Ob duhovniški bližini pri pridiganju lahko pomislimo na tiste, ki so daleč, in pri tem prisluhnemo prvi Petrovi pridigi, ki je del binkoštnega dogodka. Peter pravi, da je beseda za tiste, ki so daleč, in pridiga na tak način, da jih je do srca pretreslo. Privede jih do vprašanja: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37). Kot je zatrdil papež, morajo duhovniki na to vprašanje vedno odgovoriti v marijanskem, eklezialnem tonu. »Homilija je preizkusni kamen, ob katerem presojamo bližino in sposobnost stika pastirja z njegovim ljudstvom. Pri homiliji se vidi, kako blizu smo bili Bogu v molitvi in kako blizu smo našim ljudem v njihovem vsakodnevnem življenju.«

Duhovnik bližine
Dobra novica se udejanja, ko se ti dve bližini izmenično hrani in neguje. »Če se čutiš daleč od Boga, se približaj svojemu ljudstvu, ki te bo ozdravilo ideologij, ki so ti ohladile gorečnost. Mali te bodo naučili gledati Jezusa na drugačen način. V njihovih očeh je Jezusova oseba očarljiva, njegov dober zgled daje moralno avtoriteto, njegovo učenje je koristno za življenje. Če se čutiš daleč od ljudi, se približaj Gospodu, njegovi besedi: v evangeliju te bo Jezus naučil svojega načina gledanja na ljudi, koliko je v njegovih očeh vreden vsak od tistih, za katere je prelil svojo kri na križu. V bližini z Bogom, bo beseda v tebi postala meso in ti boš postal duhovnik, ki je blizu vsakemu mesu. V bližini z Božjim ljudstvom bo njegovo boleče meso postalo beseda v tvojem srcu in imel boš nekaj, o čemer govoriti z Bogom, postal boš duhovnik priprošnjik.«

Duhovnika bližine, ki hodi sredi svojih ljudi z bližino in nežnostjo dobrega pastirja (pri svoji pastorali pa je včasih pred njimi, včasih med njimi in včasih za njimi), ljudje ne le zelo spoštujejo, ampak gredo onkraj: do njega čutijo nekaj posebnega, nekaj, kar čutijo samo v Jezusovi navzočnosti. Zato, prepoznati našo bližino ni še ena stvar več, je pripomnil papež. Z njo je v igri, ali bo Jezus postal navzoč v življenju človeštva ali pa bo ostal na ravni idej, zaprt v natisnjene črke, utelešen zgolj v kakšno dobro navado, ki po počasi postala rutina.

Ob koncu homilije je sveti oče še enkrat spregovoril o Mariji: »Prosimo Marijo, Mater bližine, naj nas zbliža med seboj in nas v trenutku, ko bomo svojim ljudem rekli, naj storijo vse, kar pravi Jezus, zedinjeni v tonu, da bo v različnosti naših mnenj postala navzoča njena materinska bližina, ki nas je s svojim 'da' za vedno približala Jezusu.«