Papež Frančišek mladim: Vabim vas, da se ta teden izražate z vso iskrenostjo in z vso svobodo

RIM (ponedeljek, 19. marec 2018, RV) – »Dragi mladi, dober dan.  Pozdravljam vse vas, vseh 15340! Upajmo, da jih bo jutri več pri tem našem pogovoru, da pride ven vse, kar vsak od vas in mi imamo v srcu, torej govoriti s pogumom in ne s sramovanjem, ne, ne. Tukaj se sramovanje  pusti pred vrati. Govori s pogumom. To kar čutim, povem in če je kdo užaljen, ga prosim odpuščanja in grem naprej. Saj vi znate tako govoriti. Pa tudi ponižno poslušati. Če govori tisti, ki mi ni všeč, ga moram še bolj poslušati, saj ima vsak pravico, da se mu prisluhne, kot ima vsak pravico govoriti.« S temi besedami je papež Frančišek pozdravil udeležence predsinodalnega srečanja, ki poteka od 19. do 24. marca v Mednarodnem papeškem kolegiju Maria Mater Ecclesiae (Marije, Matere Cerkve) v Rimu. Pred svetim očetom je po uvodni molitvi zbrane nagovoril kardinal Baldisseri, po papeževem govoru pa je sledilo pet pričevanj.

Hvala, da ste sprejeli povabilo! Mnogi med vami so morali opraviti dolgo potovanje, drugi pa, ki so povezani, namesto da bi šli spat, saj je sedaj pri njih čas, da gredo spat, so povezani z vami. Bedijo v poslušanju. Prihajate iz številnih predelov sveta in s sabo prinašate veliko raznolikost ljudstev, kultur in tudi ver, saj niste vsi katoličani in kristjani, niti ne vsi verujoči, vse vas pa spodbuja želja, da prispevate najboljše. In v to ne dvomim.  Pozdravljam tudi tiste, ki se bodo, so to že storili, povezali z nami preko interneta. Hvala za vaš prispevek! Na poseben način bi se rad zahvalil Tajništvu za sinodo, kardinalu tajniku, nadškofu tajniku in vsem, vsem, ki delajo v Tajništvu za sinodo. Za to so veliko delali ter imeli so tudi sposobnost, kaj si izmisliti ter veliko ustvarjalnost. Najlepša hvala, kardinal Baldisseri in vsem vašim sodelavcem.

Povabljeni ste zato, ker je vaš prispevek nepogrešljiv. Potrebujemo vas za pripravo sinode, na kateri se bodo oktobra škofje zbrali na temo: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. V številnih trenutkih zgodovine Cerkve, kakor tudi v številnih svetopisemskih dogodkih, je Bog hotel spregovoriti po mlajših. Mislim na primer na Samuela, Davida in na Danijela. Meni je zelo všeč to o Samuelu, ko je slišal Božji glas. Sveto pismo pravi: »Tisti čas ni bilo navade slišati Božji glas. Ljudstvo je bilo zbegano.« Mladenič je bil tisti, ki je odprl ta vrata. V težkih trenutkih pelje Gospod z mladimi naprej zgodovino. Govorijo resnico, se ne sramujejo. Ne pravim, da so brezsramni, ampak, da se ne sramujejo in povejo resnico. Tudi David je kot mladenič začel s takšnim pogumom. Tudi s svojimi grehi, ker je bil radoveden. Vsi ti se niso rodili svetniki, se niso rodili pravični, zgledi za druge. Vsi ti možje in žene grešniki in grešnice, ki pa so začutili hotenje, da storijo nekaj dobrega in Bog jih je spodbudil, da so šli naprej. To je zelo lepo. Mi si lahko mislimo: »Toda te stvari so za pravične ljudi, to je za duhovnike in redovnice…« Ne, ne. Za vse je. Za vas mlade pa še posebej, saj imate izredno moč, da poveste stvari, da začutite stvari, imate moč smejati se, pa tudi jokati. Mi odrasli smo večkrat, večkrat pozabili na sposobnost jokanja: »Na to smo se navadili, svet je takšen… Naj se znajdejo.« In tako gremo naprej. Zato vas spodbujam, da ste v teh dneh pogumni. Recite vse to, kar vam pride na jezik. In če se zmotite, vas bo kdo drugi popravil. Vsekakor pogumno naprej.

1. Prepogosto se govori o mladih, ne da bi se jim pustili nagovoriti. Ko kdo hoče kakšno kampanjo ali kaj podobnega, hvali mlade, vendar pa ne pusti, da bi mladi spregovorili. Hvaljenje je način s katerim zadovoljimo ljudi. Toda ljudje niso bedasti, prismuknjeni ali neumni. Ljudje razumejo. Samo prismuknjeni ne razumejo. V španščini je zelo lep izrek, ki pravi: »Hvali prismuknjenca in ga boš videl delati.« Potrepljaj ga po ramenih in bo zadovoljen, ker je prismuknjenec in se tega ne zaveda. Toda vi niste prismuknjenci. Tudi najboljše analize mladostniškega sveta, čeprav koristne, ne nadomestijo potrebe po srečanju iz oči v oči. Govorimo o današnji mladini. Tako iz radovednosti poiščite v kolikih prispevkih, na kolikih predavanjih se govori o današnji mladini. Nekaj bi vam rad rekel: »Mladina ne obstaja! Obstajajo mladi, zgodovine, obrazi, pogledi, iluzije. Obstajajo mladi. Lahko je govoriti o mladih. Napravijo se abstrakcije, statistike. Ne, ne! Tvoj obraz in tvoje srce, kaj pravita? Govoriti kot s sogovornikom, prisluhniti mladim. Včasih očitno mladi, ne vi niste takšni, mladi niso za Nobelovo nagrado iz previdnosti. Včasih govorijo z zaušnicami. Življenje je takšno, potrebno jim je prisluhniti. Kdo tudi misli, da bi bilo lažje držati vas »na varnostni razdalji« zato, da ne bi bili od vas izzvani. Toda ne zadostuje izmenjava kakšnega sporočila ali všečnih fotografij. Mlade je potrebno vzeti resno. Zdi se mi, da nas obdaja kultura, ki po eni strani malikuje mladost in skuša narediti vse, da ne bi minila, po drugi strani pa izloča številne mlade iz tega, da bi bili protagonisti. To je filozofija ličenja. Osebe odraščajo in se skušajo naličiti, da se zdijo mlajše. Tako se mladim ne pusti odrasti. To je precej razširjeno. Zakaj? Ker se jih ne pusti nagovoriti. Pogosto ste odrinjeni iz vsakdanjega javnega življenja in beračite za zaposlitve, ki vam ne zagotavljajo prihodnosti. Ne vem, če se to dogaja v vseh vaših deželah, v mnogih se… Če se ne motim, je stopnja brezposelnosti mladih tukaj v Italiji že 25 let okoli 35%. V drugi evropski državi, ki meji na Italijo pa je 47%. V še eni evropski državi blizu Italije pa več kot 50%. Kaj počne mlad človek, če ne najde dela? Zboli, postane depresiven, pade v odvisnost, naredi samomor - ena zanimivost: vsi statistični podatki o mladostniškem samomoru so prirejeni, vsi – ali pa je upornik, - to je tudi ena oblika samomora – ali pa gre na letalo ter gre v mesto, ki ga ne želim omeniti in se pridruži Isisu ali kakšnemu drugemu vojaškemu gibanju. Tako ima vsaj nek smisel v življenju ter bo imel mesečno plačo.To je družbeni greh! Družba je za to odgovorna. Hotel bi, da vi poveste vzroke za to in nikar ne recite: »Saj tudi jaz tega ne poznam dobro.« Kako vi doživljate to dramo? V veliko pomoč nam bo. Prepogosto vas pustijo same. Toda resnica in tudi dejstvo je, da ste vi s svojim stilom ter s svojo izvirnostjo graditelji kulture. Torej gre za relativno oddaljevanje, saj ste sposobni ustvarjati kulturo, ki se morda ne vidi, a gre naprej. Tukaj, tu, pa je prostor, v katerem hočemo slišati vašo kulturo, tisto torej, ki jo vi ustvarjate.

V Cerkvi – v to sem prepričan - ne sme biti tako, torej zapreti vrata in ne slišati nič. Evangelij zahteva, njegovo sporočilo o bližnjem nas vabi, da se srečamo in soočimo, da se z vso resnostjo sprejemamo in imamo radi ter gremo naprej in si brez strahu podeljujemo med seboj. To predsinodalno srečanje hoče biti znamenje nečesa velikega, torej volje Cerkve, da prisluhne vsem mladim, nihče ni pri tem izključen. To pa ni iz političnih razlogov. Ni zato, da bi (Cerkev) imela neko umetno hčerko, ne, ne, temveč moramo res bolje razumeti to, kar od nas zahtevata Bog in zgodovina. Če ni vas, nam manjka del dostopa do Boga, do nas.

2. Prihodnja sinoda bi še posebej rada razvila pogoje, da bi bili mladi z vso zavzetostjo in kompetentnostjo spremljani med razločevanjem poklicanosti, torej v »prepoznavanju klica za polnost življenja in ljubezni« (Pripravljalni dokument, Uvod). Vsi imamo ta klic. Vi začetnega, ker ste mladi. Temeljna gotovost je namreč v tem, da Bog vsakega ljubi in vsakemu osebno nameni klic. Gre za dar in ko se ga odkrije, te napolni z veseljem (prim. Mt 13,44-46). Bodite gotovi, da vam Bog zaupa, vas ljubi in vas kliče. On ne bo nikoli odnehal, saj je zvest in resnično v vas verjame. Bog je zvest. Za verujoče pravim: Bog je zvest. Namenja vam vprašanje, ki ga je nekega dne postavil prvima učencema: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38). Tudi jaz vam v tem trenutku, vsakemu od vas, postavljam vprašanje: »Kaj iščeš? Ti, kaj iščeš v svojem življenju?« Povej nam, za nas bo dobro prisluhniti ti. Povej. Ravno to namreč potrebujemo, da prisluhnemo vaši življenjski poti. Kaj iščeš? Vabi vas, da skupaj z njim iščete življenje, hodite skupaj. Mi, kot Cerkev, želimo storiti isto, saj ne moremo, da si ne bi skupaj podelili navdušenje pri iskanju resničnega veselja vsakega od vas. Prav tako ne moremo samo zase zadržati Njega, ki nam je spremenil življenje, torej Jezusa. Vaši sodobniki ter vaši prijatelji, ne da bi vedeli, tudi oni čakajo klic zveličanja.

3. Prihodnja sinoda bo tudi poziv Cerkvi, da ponovno odkrije mladostniško živahnost.Prebral sem nekaj elektronskih pošt, ki jih je na spletu objavilo Tajništvo za sinodo. Dotaknil se me je poziv več mladih, ki prosijo odrasle, naj so ob njih ter jim pomagajo pri pomembnih odločitvah. Neko dekle je opozorilo, da mladim manjkajo trdne oporne točke ter da jih nihče ne spodbode, da bi sprostili to, kar imajo v sebi. Zatem je poleg pozitivnih vidikov mladostniškega sveta izpostavilo tudi nevarnosti, kot so alkohol, droga ter spolnost, ki se jo živi na potrošniški način. To so zasvojenosti. Zaključila je skoraj s krikom: »Pomagajte našemu mladostniškemu svetu, ki gre vedno bolj po zlu.« Ne vem, če gre mladostniški svet vedno bolj po zlu. Toda čutim, da je krik tega dekleta iskren in zato zahteva pozornost. Na vas je, da odgovorite temu dekletu, se z njim pogovorite. Tudi v Cerkvi se moramo naučiti novih načinov navzočnosti in bližine. To je zelo pomembno. Na misel mi pride, kar je Mojzes hotel reči Božjemu ljudstvu o tem, v čem je bistvo Božje ljubezni. Pravi: »Pomislite, katero ljudstvo je imelo kakšnega boga, ki bi jim bil tako blizu?« Ljubezen je bližina. Vi kristjani, vi ki verjamete v Kristusovo bližino, vi katoličani, bodite bližnji, ne oddaljeni. Vi namreč dobro veste, da je toliko in toliko načinov za oddaljiti se. Današnji mladi zahtevajo od nas bližino, od katoličanov, kristjanov, od vernikov in tudi od neverujočih. Glede tega je neki mladenič s sledečimi besedami navdušeno pripovedoval o udeleženosti na nekaterih srečanjih: »Nekaj najpomembnejšega je bila prijateljska navzočnost redovnikov med nami mladimi, ki nas poslušajo, nas poznajo ter nam svetujejo.« Posvečeni možje in žene, ki so bližnji. Poslušajo, poznajo in kdor jih vpraša za nasvet, svetujejo. Poznam nekatere med vami, ki greste tja in to počnete.

Na misel mi prihaja čudovito sporočilo 2. vatikanskega koncila. Še danes je veljavna spodbuda za boj proti vsaki sebičnosti in za pogumno graditev boljšega sveta. Je tudi povabilo k iskanju novih poti, po katerih hoditi z drznostjo ter zaupanjem, s stalnim pogledom na Jezusu ter z odprtostjo za Svetega Duha, da se pomladi obličje Cerkve. Saj v Jezusu in v Svetem Duhu Cerkev najde moč za nenehno prenovo, za revizijo življenja svojega obstajanja, da prosi odpuščanja za svojo krhkost in neprimernost ter da ne varčuje z močmi, ko je potrebno biti v službi vsem in to z enim samim namenom, biti zvesta poslanstvu, ki ji ga je Gospod zaupal, to je živeti in oznanjati evangelij.

4. Dragi mladi, srce Cerkve je mladostniško ravno zato, ker je evangelij ta življenjski sok, ki ga nenehno obnavlja. Na nas pa je, da smo učljivi in sodelujemo s to rodovitnostjo. To bomo storili tudi na tej sinodalni poti, ko bomo mislili na resničnost mladih z vsega sveta. Potrebno je, da si ponovno prisvojimo navdušenje vere in užitek iskanja. Potrebno je ponovno najti v Gospodu moč, da vstanemo iz zgrešenosti ter gremo naprej ter okrepimo zaupanje v prihodnost. Potrebujemo pa tudi drznost za nove poti. Ne ustrašite se drznosti za nove poti, četudi to prinaša tveganje. Moški, ženska, ki ne tvega, ne zori… Veste, kaj se zgodi mlademu človeku, če ne tvega? Postara se. Pri 20 letih gre v pokoj. Tako kot se mladi človek postara, se postara tudi Cerkev. Z bolečino vam to govorim, saj večkrat najdem krščanske skupnosti, tudi mlade v njih, a postarane. Postarale so se, ker so se ustrašile. Česa so se ustrašile? Iti ven, iti proti bivanjskim obrobjem življenja, torej iti tja, kjer je v igri prihodnost. Eno je previdnost, ki je krepost, drugo pa je strah. Zato potrebujemo vas mlade, žive kamne Cerkve z mladostnim obličjem, a ne naličenim, torej ne umetno pomlajenim, temveč poživljenim od znotraj. Vi nas torej izzivate, da izstopimo iz logike »vedno se je tako počelo« ter na ustvarjalen način ostanemo na liniji pristnega izročila. Kristjanom priporočam, naj berejo Apostolska dela, o ustvarjalnosti tistih ljudi… Spominjam se Buenos Airlesa, ko sem enkrat govoril mladim, sem rekel: »Zakaj ne bi šli v dom za ostarele in zaigrali na kitaro ostarelim, ki so v njem?« »Toda oče…« »Pojdite samo za eno uro.« Bili so tam več kot dve uri! Niso hoteli oditi, saj so bili ostareli ob tem, ko so slišali zvoke kitare, tako prebujeni, prebujeni… in so začeli… Da, mladi so od njih slišali stvari, ki so se jih od znotraj dotaknile.

Pri usklajevanju na valovno dolžino mladih bo v veliko pomoč klen pogovor. Res je. Vabim vas torej, da se ta teden izrazite z vso iskrenostjo in z vso svobodo, to sem že rekel in spet ponavljam. Protagonisti ste vi in zato je pomembno, da odkrito govorite. Zagotavljam vam, da bo vaš prispevek resno sprejet. Že sedaj se vam zahvaljujem ter vas prosim, da ne pozabite moliti zame. Za tiste, ki ne morete moliti, pa prosim vsaj misel. Hvala.