Kdo so nova svetnica, 23 blaženih ter dva častitljiva Božja služabnika, ki jih bo dobila Cerkev?

VATIKAN (sreda, 31. januar 2018, RV) – Papež Frančišek je prejšnji petek odobril dekrete za štiri primere čudežev, dvajset primerov mučeništva in dva primera junaških kreposti. Cerkev bo tako dobila eno novo svetnico, 23 blaženih ter dva častitljiva Božja služabnika. Danes na kratko predstavljamo nekatere izmed njih.

Nazarija Ignazija March Mesa, misijonarka v Latinski Ameriki
Nova svetnica Nazarija Ignazija March Mesa je bila rojena leta 1889 v Španiji. S svojo družino je migrirala v Mehiko in večino svojega življenja posvetila delom dejavne ljubezni. Kakor je zapisano v martirologiju, jo je misijonarski duh v Buenos Airesu vodil, da se je popolnoma posvetila evangelizaciji revnih v različnih državah Latinske Amerike. Ustanovila je Inštitut misijonark Cerkvenih legionark.

Mučeništvo menihov samostana Tibhirine v Alžiriji
Med novimi mučenci je tudi sedem menihov trapistov iz samostana Tibhrine v Alžiriji (Christian de Chergé, Luc Dochier, Christophe Lebreton, Michel Fleury, Bruno Lemarchand, Célestin Ringeard, Paul Favre-Miville), ki so jih v noči s 26. na 27. marec leta 1996 ugrabili oboroženi moški. Odgovornost je po enem mesecu prevzela Oborožena islamska skupina (Gia). Po neuspelih pogajanjih so teroristi 21. maja sporočili, da so umorili menihe. Natančne okoliščine njihove smrti niso bile nikoli pojasnjene v celoti in leta 2013 je francosko sodstvo ponovno odprlo preiskave. V svoji duhovni oporoki, sestavljeni med decembrom 1993 in januarjem 1994, je prior samostana brat Christian de Chergé zapisal: »Če bi se mi nekega dne zgodilo (in lahko bi bilo danes), da bi bil žrtev terorizma, ki, kot kaže, želi zdaj vplesti vse tujce, ki živijo v Alžiriji, bi želel, da bi se moja skupnost, moja cerkev, moja družina spominjale, da je bilo moje življenje podarjeno Bogu in tej državi. Da bi znali to smrt povezati s tolikimi drugimi, prav tako nasilnimi, ki ostajajo zavite v anonimnost in ravnodušnost.«

Mučeništvo msgr. Pierra Claverieja
Sedemdeset dni po umoru trapistov je bil prav tako v Alžiriji umorjen msgr. Pierre Claverie iz reda Pridigarjev, škof Orana. Skupaj s svojim voznikom, ki je bil musliman, je bil žrtev atentata medtem, ko se je zvečer z avtomobilom vračal domov. Dva meseca pred tem je v eni izmed homilij dejal: »Po začetku alžirske drame so me več kot enkrat vprašali: "Kaj delate tam doli? Zakaj ostajate v tisti državi? Otresite končno prah s svojih čevljev in se vrnite domov." Vendar pa kje je resnično naš dom? Mi smo v Alžiriji iz ljubezni do tega križanega Odrešenika, samo in edino zaradi ljubezni do njega; k temu nas ni spodbudila nikakršna mazohistična sprevrženost; nimamo nobene oblasti, ampak smo tam doli kot ob bolniški postelji prijatelja, brata, bolnika, v tišini; stisnemo mu roko samo iz ljubezni do Jezusa, saj je on tisti, ki trpi zaradi tega nasilja, ki ne prizanaša nikomur; ponovno je križan v mesu tisočih nedolžnih. Kakor mati Marija in apostol Janez smo tudi mi pod križem, na katerem Jezus umre zapuščen od svojih in kjer ga množice zasramuejejo. Mar ni dolžnost vsakega kristjana biti prisoten na krajih, kjer je kdo zavrnjen in zapuščen?«

Veronika Antal, umorjena kakor sv. Marija Goretti
Kmalu bo blažena tudi Veronika Antal, laikinja iz svetnega Frančiškovega reda. Rojena je bila 7. decembra 1935 na severu Romunije. Že kot dekle se je odločila za samostansko življenje znotraj domačih zidov. V obdobju, ko je državni ateizem zapovedal zaprtje redovnih kongregacij, je živela duhovnost, ki jo je gojila preko evharistije in rožnega venca. 24. avgusta 1958 jo je v bližini koruznega polja napadel mlad fant iz vasi, ki jo je želel zlorabiti. Ker mu ni uspelo, jo je dvainštiridesetkrat zabodel z nožem. Prav v tistih dneh je Veronika prebirala biografijo sv. Marije Goretti, ki jo je osem let pred tem papež Pij XII. razglasil za svetnico. Pred tragičnim dogodkom je zaupala svojima prijateljicama, da bi tudi ona ravnala enako kakor mlada svetnica. Na listek je Veronika napisala: »Jaz sem Jezusova in Jezus je moj.«

Don Ambrosio Grittani, ljubezen do revnih
Za častitljivega Božjega služabnika bo razglašen don Ambrosio Grittani. Rodil se je leta 1907 v kraju Ceglie del Campo v bližini Barija v južni Italiji. Svoje apostolsko poslanstvo je opravljal v Molfetti. Bil je profesor latinskega jezika in literature v Papeškem regionalnem semenišču, objavljal pa je tudi mnoge članke v škofijskem tedniku »Luč in življenje«. Leta 1941 je začel z duhovno in materialno oskrbo revnih v Apuliji ter ustanovil dobrodelno ustanovo »Sv. Benedikt Labre«. V enem izmed svojih zapisov je dejal: »Ko sem razumel, da je družba razdeljena v dva razreda – razred močnih in šibkih, srečnih in nesrečnih, bogatih in revnih – sem se odločil, da svoje življenje posvetim za to, da bi nasitil revne, tolažil nesrečne ter podpiral slabotne.«

Božja služabnica Anna-Maria Maddalena Delbrêl
Božja služabnica Anna-Maria Maddalena Delbrêl je bila rojena 24. oktobra 1904 v Franciji. Ko je imela 15 let, se je razglasila za ateistko. Pri 20 letih je začela globoko pot spreobrnjenja, po tem, ko je srečala nekaj mladih kristjanov, »za katere je bil Bog nujno potreben kakor zrak,« kot je nekoč zapisala. Leta 1933 se je s skupino deklet preselila na obrobje Pariza, z namenom, da bi živele med revnimi ter oznanjale evangelij. Kardinal Carlo Maria Martini jo je označil za »eno največjih mistikinj 20. stoletja.«