Papež Frančišek sprejel udeležence plenarnega zasedanja Kongregacije za nauk vere

VATIKAN (petek, 26. januar 2018, RV) – »Gospodje kardinali, častitljivi bratje v škofovstvu in duhovništvu, dragi bratje in sestre. Vesel sem, da se lahko z vami srečam ob zaključku plenarnega zasedanja Kongregacije za nauk vere. Zahvaljujem se prefektu za njegov uvod, s katerim je povzel najpomembnejše smernice vašega dela v teh zadnjih dveh letih.« S temi besedami je papež Frančišek v dvorani Klementini v Vatikanu pozdravil msgr. Luisa Ladario, prefekta Kongregacije ter okoli osemdeset udeležencev zasedanja. »Cenim vaše plemenito služenje, usklajeno s posebno vezjo vašega dikasterija s službo Petrovega naslednika, ki je poklican potrditi brate v veri in Cerkev v enosti.«

Zahvaljujem se vam za vsakodnevno prizadevanje pri podpori rednega cerkvenega učiteljstva škofov, za varovanje prave vere ter svetost zakramentov preko vseh različnih vprašanj, ki danes zahtevajo pomembno pastoralno razločevanje, kakor tudi pri preučevanju primerov, ki se nanašajo na »graviora delicta« (težke delikte – težka kazniva dejanja) ter primerov razrešitve zakonske zveze v favorem fidei (v prid veri).

Aktualnost nalog Kongregacije za nauk vere
Vse te naloge postanejo še bolj aktualne pred vedno bolj nestalnim in spreminjajočim se obzorjem, značilnim za samorazumevanje današnjega človeka, ki pa ne malo vpliva na njegove bivanjske ter etične odločitve.  Današnji človek ne ve več, kdo je, zato le s težavo prepozna, kako se prav odzvati.

Presežna poklicanost človeka
V tem smislu je odločilna naloga vaše Kongregacije, da prikličete nazaj presežno poklicanost človeka ter neločljivo povezanost njegovega razuma z resnico ter dobrim v katero uvede vera v Jezusa Kristusa. Nič drugega ne pomaga človeku za razumevanje samega sebe in Božjega načrta za svet kot to, da odpre svoj razum luči, ki prihaja od Boga.

Zveličanje je v občestvu z vstalim Kristusom
Cenim torej študij, ki ste ga začeli glede nekaterih vidikov krščanskega zveličanja, da bi potrdili pomen odrešenja glede na današnje težnje novega pelagianizma  in novega gnosticizma. Te težnje so izraz individualizma, ki zaupa svojim močem za lastno zveličanje. Mi pa nasprotno verujemo, da je zveličanje v občestvu z vstalim Kristusom, ki nas je v moči daru svojega Duha uvedel v novi način odnosov z Očetom in med ljudmi. Tako se lahko pridružimo Očetu kot sinovi v Sinu in postanemo eno samo telo v Njem, ki je »prvorojenec med mnogimi brati« (Rim 8,29).

Vključevanje etike v antropologijo
Kako ne bi tudi omenil študija, ki je pri koncu glede vključevanja etike v ustrezno antropologijo tudi na ekonomsko finančnem področju. Samo pogled na človeka kot osebo, oziroma kot na subjekt, za katerega bistvo je odnosnost ter posebna in obširna razumnost, je sposoben delovati v skladu z objektivnim moralnim redom. Cerkveno učiteljstvo je vedno z vso jasnostjo glede tega trdilo, da je »ekonomske dejavnosti potrebno izvajati glede na zakone in metode lastne za ekonomijo, a znotraj moralnega reda« (Gaudium et spes, 64).

Kočljiva vprašanja glede spremljanja neozdravljivih bolnikov
Med tem plenarnim zasedanjem ste poglobili tudi nekatera kočljiva vprašanja glede spremljanja neozdravljivih bolnikov. Glede tega je v številnih državah proces sekularizacije z absolutiziranjem  pojmov samoodločbe in samostojnosti prinesel porast zahtev za evtanazijo, kot ideološko uveljavljanje  človekove volje glede moči nad življenjem. To je pripeljalo do tega, da se ima svobodno prekinitev človeškega bivanja za izbiro »civiliziranosti«. Jasno je, da tam, kjer življenje nima vrednosti zaradi svojega dostojanstva temveč zaradi učinkovitosti ter zaradi svoje produktivnosti, postane vse to možno. V takšnem scenariju je potrebno odločno reči, da ima človeško življenje od spočetja pa vse do svojega naravnega konca takšno dostojanstvo, zaradi katerega je nedotakljivo.

Pogled človeka v prihodnost poln upanja
Bolečina, trpljenje, smisel življenja in smrti so resničnosti, glede katerih ima sodobna miselnost res težavo soočiti se z njimi s pogledom polnim upanja. Pa vendar brez zanesljivega upanja, ki mu pomaga soočiti se z bolečino in smrtjo, človek ne uspe živeti dobro ter ohraniti zaupljivi pogled na svojo prihodnost. In to je ena od oblik služenja sodobnemu človeku, za katero je Cerkev poklicana.

Pastoralni značaj Kongregacije za nauk vere
V tem smislu dobi vaše poslanstvo povsem pastoralni značaj. Pravi pastirji so namreč tisti, ki ne prepustijo človeka samemu sebi tudi ne pustijo človeka, da postane plen svoje neurejenosti ter svojih napak, temveč ga z resnico in usmiljenjem pripeljejo do tega, da ponovno najde svoj pristni obraz v dobrem. Pristno pastoralno je torej vsako dejanje, ki stegne svojo roko ter človeka prime za roko, ko je ta izgubil smisel za svoje dostojanstvo in za svojo prihodnost ter ga v zaupanju pripelje do odkritja ljubečega očetovstva Boga, svoje prave prihodnosti ter do poti za izgradnjo bolj človeškega sveta. To je ta velika naloga, ki čaka vašo kongregacijo kot vsako drugo pastoralno inštitucijo v Cerkvi.

Prepričan v vašo predanost tej pomembni službi, ki je od vedno glavna pot Cerkve, ponovno izražam svojo hvaležnost ter vsem vam svojo bližino in iz srca podeljujem apostolski blagoslov.