Papež Frančišek posvečenim osebam: Pustite se gledati Gospodu, pojdite iskat Gospoda tja, v spomin…

TRUJILLO (sobota, 20. januar 2018, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober večer! Kot je navada, da je aplavz na koncu, se mi zdi, da se poslavljate od mene, kot da bi končali. Torej grem…« »Ne!« S temi besedami je papež Frančišek v soboto, 20. januarja popoldne nagovoril duhovnike, redovnike, redovnice in semeniščnike iz cerkvenih okrožij severnega Peruja v kolegiju semenišča sv. Karla in Marcela.

Evangeljski odlomek
Jn 1,35-42
Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Tista dva učenca sta slišala, kar je rekel, in šla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je rekel: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog četrte ure popoldne. Eden izmed dveh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Kristus). Privedel ga je k Jezusu. Jezus se je ozrl nanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa«, kar pomeni Peter.

Meditacija papeža Frančiška
»Dragi bratje in sestre, dober večer! Kot je navada, da je aplavz na koncu, se mi zdi, da se poslavljate od mene, kot da bi končali. Torej grem…« »Ne!«

Zahvaljujem se za besede msgr. Joseju Antoniu Egurenu Anselmu, nadškofu Piura, ki mi jih je namenil v imenu vseh tukaj navzočih. Srečati se z vami, spoznati vas, prisluhniti vam in pokazati ljubezen do Gospoda in do poslanstva, ki nam ga je podaril, je zelo pomembno. Vem, da ste morali vložiti veliko truda, da ste zdaj tukaj, hvala!

Sprejel nas je ta kolegij semenišča, eden od prvih ustanovljenih v Latinski Ameriki za formacijo tolikih generacij evangelizatorjev. Biti tukaj in skupaj z vami, nam da zaznati, da se nahajamo v eni od tistih zibelk, ki so dale na svet številne misijonarje. Ne bom pozabil omeniti, da je ta zemlja videla med njegovim poslanstvom tukaj umreti sedečega za pisalno mizo sv. Turibija iz Mongroveja, zavetnika latinsko ameriškega episkopata. Vse nas vodi v to, da se zazremo v svoje korenine, v to, kar nas ohranja skozi tek časa in zgodovine, da bi vedno bolj rasli navzgor in prinašali sadove. Naši poklici bodo vedno imeli dvojno razsežnost: korenine v zemlji in srce v nebesih. Ko manjka ena od teh dveh, začne nekaj iti narobe in naše življenje se začne počasi kvariti (prim. Lk 13,6-9).

Rad bi poudaril, da je naša vera, naša poklicanost bogata s spominom, z devteronomično (obnovljeno) razsežnostjo življenja. Spomin je razsežnost naše vere, ki bi jo mogli imenovati »devteronomično« (obnovljeno). Bogata je s spominom, saj zmore prepoznati, da se niti življenje, niti vera, niti Cerkev niso začeli z rojstvom kogar izmed nas. Spomin nas obrne proti preteklosti, da bi tam našli limfo (življenjski sok), ki je skozi stoletja zalivala srca učencev in bi prepoznali mimohod Boga v življenju njegovega ljudstva. Spomin na obljubo, ki jo je dal našim očetom. Če ostane sredi med nami živa, je vzrok našega veselja in petja: »Velike reči je Gospod za nas storil, bili smo polni veselja« (Ps 125,3). Z vami bi rad podelil nekatere kreposti povezane s tem bogatim spominom.

1. Prva razsežnost je veselo zavedanje samega sebe, kar ne pomeni, da se nekdo ne zaveda samega sebe, ampak da ve, kaj se z njim dogaja, torej veselo zavedanje tega.
Evangelij, ki smo ga slišali, običajno beremo v luči poklicanosti in se tako ustavimo ob srečanju učencev z Jezusom. Najprej bi se rad ustavil ob Janezu Krstniku. Stal je tam z dvema svojima učencema, ki je, ko je videl, da je šel Jezus mimo, njima rekel: »Glejte, Jagnje Božje« (Jn 1,36). Torej, kaj se je zgodilo? Slišala sta Janeza in sta šla za drugim. To je nekaj presenetljivega. Bila sta z Janezom, vedela sta, da je dober človek, še več, da je največji izmed rojenih od žene, kakor je Jezus rekel o njem (prim. Mt 11,11), a ni bil tisti, ki bi moral priti. Tudi Janez je pričakoval drugega, večjega od sebe. Janezu je bilo zelo jasno, da ni Mesija, ampak preprosto tisti, ki ga naznanja. Janez je bil človek bogat s spominom na obljubo ter z lastno zgodovino.

Janez je izražal zavest učenca, ki ve, da ni in da nikoli ne bo Mesija, ampak samo kot nekdo, ki je poklican pokazati na Gospodov mimohod v življenju ljudi. Mi posvečeni nismo poklicani spodriniti Gospoda, ne z našimi deli, ne z našimi poslanstvi, ne s številnimi dejavnostmi, ki jih moramo opraviti. Preprosto nam je zaprošeno delati z Gospodom, z bokom ob boku in da nikoli ne pozabimo, da nismo namesto njega. To nikakor ne oslabi evangelizacijsko prizadevnost, temveč nasprotno, ampak nas spodbuja ter zahteva od nas delo ter tudi spominjanje, da smo učenci edinega Učitelja. Učenec ve, da sledi in bo vedno sledil Učitelja. To je vir našega veselja.

Dobro nam dene, če vemo, da nismo Mesija! Osvobaja nas od domišljanja, kako pomembni smo, kako prezaposleni. Za nekatera področja je značilna govorica: »Ne, ne pojdi v tisto župnijo, saj je župnik vedno zelo zaposlen«. Janez Krstnik je vedel, da je njegovo poslanstvo pokazati pot, začeti proces in naznaniti, da je Drugi tisti, ki bo prinesel Božjega Duha. To, da smo bogati s spominom, nas osvobaja skušnjav mesijanizma.

S to skušnjavo se spopada z različnimi načini, tudi s tem, da se znamo smejati. Da, naučiti se smejati samemu sebi, nam daje duhovno sposobnost biti pred Gospodom z lastnimi omejenostmi, napakami in grehi, pa tudi z lastnimi uspehi ter z veseljem, ker vemo, da je On ob nas. Dobro duhovno preverjanje je, da se vprašamo o sposobnosti, smejati se samemu sebi. Smeh nas rešuje pred novim pelagianizmom, prometejskim samosklicevnjem tistih, ki edino zaupajo svojim lastnim močem in se imajo za nekaj več.«  Bratje, smejte se v skupnosti, vendar ne na račun skupnosti ali pa na račun drugih! Bojmo se tistih tako pomembnih oseb, ki so v svojem življenju pozabile, kako se nasmeji.

2. Druga razsežnost je ura klica. Naložiti si nase uro klica.
Janez evangelist je v svojem evangeliju napisal celo uro tistega trenutka, ki je spremenil njegovo življenje. To veste, ko Gospod začne v poklicani osebi z rastjo zavedanja tega, se ta oseba spomni tudi, kdaj se je to začelo: »Bilo je okrog četrte ure popoldne.«…

Ko pozabimo na to uro, pozabimo na naš izvor, naše korenine. In ko izgubimo te temeljne koordinate, postavimo na stran nekaj najdragocenejšega, kar lahko neka posvečena oseba ima, torej Gospodov pogled. »Ne, oče, jaz gledam Gospoda v tabernaklju.« »Da, v redu, toda usedi se za trenutek in se pusti gledati. In se večkrat spomniti, da te je On pogledal. Pustite se gledati. Najdragocenejše, kar lahko ima posvečena oseba, je Gospodov pogled…

Rad bi se ustavil še ob enem vidiku, ki se mi zdi pomemben. Številni ste, ko ste vstopili v semenišče ali v formacijsko hišo ali v novicijat, bili pred tem vzgojeni v veri svojih družin in bližnjih. Tu smo se namreč naučili moliti, od mame, od babice, od tete, od katehistov… Tako smo storili svoje prve korake, pogosto podprte z izrazi ljudske pobožnosti, ljudske duhovnosti, ki se v Peruju izražajo v najčudovitejših oblikah in so v preprostem vernem ljudstvu zelo zakoreninjene. Vaše ljudstvo je pokazalo izredno ljubezen do Jezusa Kristusa, Marije, do svetnikov in blaženih, s številnimi pobožnostmi, ki se jih ne upam našteti, ker bi lahko kakšno spustil. Po teh svetiščih številni romarji sprejmejo odločitve, ki zaznamujejo njihovo življenje. Ti zidovi vsebujejo številne pripovedi o neštetih spreobrnjenjih, odpuščanjih, veliko darov je bilo tam prijetih. O vsem tem bi lahko pripovedovalo na milijone oseb. Tudi številni vaši poklici so se začeli znotraj teh zidov. Opozarjam vas, prosim vas, ne pozabite na to, še manj pa, da bi zaničevali to preprosto in zvesto vero vašega ljudstva…

3. Tretja razsežnost je nalezljivo veselje
Veselje, veselje je nalezljivo. Andrej je bil eden od učencev Janeza Krstnika, ki je šel tisti dan za Jezusom. Potem ko je bil z njim in je videl, kje stanuje, se je vrnil v hišo svojega brata Simona Petra in mu rekel: »Našli smo Mesija«. Poglejte, to je nalezljivost, saj je to največja novica, ki mu bi jo lahko sporočil in ga je odvedel k Jezusu. Vera v Jezusa je nalezljiva in če duhovnik, škof, redovnica, semeniščnik, posvečena oseba nima te nalezljivosti, je pač brezkužen, je iz laboratorija. In če gre ven, si umaže roke, namesto, da bi tam začel z okužbo Jezusove ljubezni. Vera v Jezusa je nalezljiva…

Povzetek
Dragi bratje in sestre, ponovno hvala. Naj nas ta devteronomičen spomin napravi bolj vesele in hvaležne, da bomo služabniki enosti sredi našega ljudstva.

Pustite se gledati Gospodu, pojdite iskati Gospoda tja, v spomin, kdaj pa kdaj se poglejte v ogledalo… Naj vas Gospod blagoslovi in Devica naj vas varuje in včasih, kakor se reče na podeželju, vrzite mi molitev.