Papež čilskim oblastem o zmožnosti poslušanja: Biti narod je poslanstvo

SANTIAGO (torek, 16. januar 2018, RV) – Papež Frančišek je včeraj zvečer, kmalu po 20. uri po lokalnem času, pristal na santiaškem mednarodnem letališču v Čilu in tako začel svoje 22. apostolsko potovanje. Nadaljeval ga bo v sosednji državi Peru. Danes so na programu že prvi dogodki in srečanja. V predsedniški palači v čilski prestolnici Santiago de Chile je potekalo srečanje s predstavniki oblasti in civilne družbe ter z diplomatskim zborom. Svetega očeta je sprejela čilska predsednica v odhodu Michelle Bachelet Jeria, s katero je pozneje potekalo še formalno zasebno srečanje.

Papež je v govoru čilskim oblastem v ospredje postavil »zmožnost poslušanja«, ki je značilna za čilski narod in mora biti usmerjana v vse družbene segmente: brezposelne, avtohtona ljudstva, migrante, mlade, ostarele, otroke ter tudi naravno okolje. Najprej pa je izrazil veliko veselje, ki ga navdaja ob ponovnem prihodu na latinskoameriška tla, ko začenja svoj obisk v Čilu. Ta ga je – kot je spomnil – gostoval in vzgajal v njegovi mladosti, zato želi, naj bo ta čas, preživet v Čilu, tudi čas hvaležnosti.

Čile, država trdnosti in zrelosti
Čile v zadnjih desetletjih izstopa zaradi razvoja demokracije, ki mu je zagotovila vidni napredek. Nedavne politične volitve so bile izraz državljanske trdnosti in zrelosti, kar je še posebej pomembno letos, ko mineva 200 let razglasitve neodvisnosti. Ta dogodek je zaznamoval usodo Čila kot naroda, utemeljenega na svobodi in pravu, poklicanega spopasti se tudi z različnimi nemirnimi obdobji, ki pa jih je vendarle premagal. Na ta način so znali utrditi in okrepiti sanje svojih očetov ustanoviteljev.

Dobro je treba osvojiti vsak dan znova
Papež je spomnil na besede čilskega kardinala Silve Henriqueza: »Vsi mi smo graditelji najlepšega dela – domovine. Zemeljske domovine, ki naznanja in pripravlja domovino brez mej. Ta domovina se ne začne danes, z nami. A vendar ne more rasti in biti rodovitna brez nas. Zato jo sprejemamo s spoštovanjem, hvaležnostjo, kakor nalogo, ki se je začela pred mnogimi leti, kot dediščino, ki nas navdaja s ponosom in nas istočasno obvezuje.«

Po papeževih besedah mora vsaka generacija vzeti za svoje bitke in osvojitve predhodnih generacij in jih popeljati k še višjim ciljem. »Dobro kakor tudi ljubezen, pravičnost in solidarnost se ne osvojijo enkrat za vselej, osvojiti jih je treba vsak dan,« je izpostavil papež. Ni se mogoče zadovoljiti s tistim, kar se je že doseglo v preteklosti in se zaustaviti pri uživanju tega na način, da zaradi te situacije ne priznavamo mnogih naših bratov, ki še vedno trpijo v krivičnih situacijah, ki od vseh nas terjajo odgovor.

Biti narod je poslanstvo
»Pred sabo imate zato velik in navdušujoč izziv: še naprej delati, da bo demokracija, sanje vaših očetov, onkraj formalnih vidikov, zares kraj srečanja za vse,« je Frančišek dejal zbranim. »Da bo kraj, kjer se bodo vsi, brez izjeme, čutili poklicani graditi dom, družino in narod. Kraj, dom, družina, imenovana Čile: velikodušen, gostoljuben, ki ljubi svojo zgodovino, ki dela za sedanjost skupnega sobivanja in z upanjem gleda v prihodnost.« Spomnil je na čilskega duhovnika sv. Alberta Hurtada, ki je dejal: »Narod, bolj kot njegove meje, bolj kot njegovo ozemlje, njegove gore, njegova morja, bolj kot njegov jezik in njegove tradicije, je poslanstvo, ki ga je treba opraviti.« Kot je pripomnil papež, je to prihodnost: »In ta prihodnost je v veliki meri odvisna od zmožnosti poslušanja, ki jo imata narod in oblast.«

Poslušati
Zmožnost poslušanja ima veliko vrednost v čilskem narodu. Etnična, kulturna in zgodovinska pluralnost terja, da je varovana pred vsakim poskusom pristranskosti ali premoči; sproža zmožnost, da ekskluzivistični dogmatizmi padejo v zdravo odprtost za skupno dobro, pri čemer je papež poudaril, da če to ne predstavlja skupnostnega značaja, ne bo nikoli dobro.

»Nepogrešljivo je poslušati,« je izpostavil. »Poslušati brezposelne, ki ne morejo podpirati sedanjosti in še manj prihodnosti svojih družin; poslušati avtohtona ljudstva, pogosto pozabljena, katerih pravice morajo biti bolj upoštevane, njihova kultura pa zaščitena, da se ne bi izgubilo nekega dela identitete in bogastva tega naroda. Poslušati migrante, ki trkajo na vrata te države in iščejo boljše življenje in z močjo in upanjem želijo graditi boljšo prihodnost za vse. Poslušati mlade v njihovem nemiru, da bi imeli boljše priložnosti, predvsem na izobraževalni ravni, ter bi se tako čutili protagonisti Čila, ki ga sanjajo; aktivno jih zaščiti pred bičem droge, ki jemlje najboljši del njihovih življenj. Poslušati ostarele z njihovo tako zelo potrebno modrostjo in s težo njihove slabotnosti; ne smemo jih zapustiti. Poslušati otroke, ki pridejo na svet z očmi, polnimi čudenja in nedolžnosti ter od nas pričakujejo resnične odgovore za dostojanstveno prihodnost.« Papež je na tem mestu izrazil svojo bolečino in sram, ki ju čuti pred nepopravljivo škodo, ki so jo otrokom povzročili služabniki Cerkve. »Želim se pridružiti mojim bratom v škofovstvu, kajti prav je prositi odpuščanje in na vso moč podpreti žrtve, medtem ko si moramo prizadevati, da se to več ne bi ponovilo.«

Naravno okolje in avtohtona ljudstva
Sveti oče je dejal, da smo s to zmožnostjo poslušanja povabljeni, še posebej danes, nameniti pozornost našemu skupnemu domu: »Da damo rast kulturi, ki zna skrbeti za zemljo, in se ne zadovoljimo samo z dajanjem specifičnih odgovorov na resne ekološke in okoljske probleme.« Pri tem se zahteva drznost, da ponudimo drugačno gledanje, drugačno miselnost, politiko, vzgojo, življenjski slog in duhovnost, ki se bodo uprli napredovanju tehnokratskega vzorca, ki pred naravnimi ekosistemi daje prednost vdoru ekonomske moči in torej posledično tudi pred skupnim dobrim naših ljudstev. »Modrost avtohtonih ljudstev lahko ponudi velik prispevek,« je poudaril. »Od njih se lahko naučimo, da ni pravega razvoja naroda, če ta obrača hrbet zemlji ter vsemu in vsem, ki ga obdajajo. Čile ima v svojem lastnem temelju modrost, ki je zmožna pomagati in iti čez zgolj potrošniško pojmovanje življenja ter osvojiti modro držo do prihodnosti.«

Duša čilskega značaja je poklicanost k biti, tista trmasta volja za življenje, je papež sklenil govor. V to poklicanost smo vsi vključeni in iz nje se ne more nihče čutiti izključenega. »Poklicanost, ki zahteva radikalno izbiro za življenje, predvsem v vseh oblikah, kjer je ogroženo.«