S papežem Frančiškom skozi minuli teden (1. – 6. januar 2018)

Novo leto začnimo pri Božji Materi
»Tudi mi, kristjani na poti, na začetku leta čutimo potrebo, da začnemo v središču, da pustimo za sabo bremena preteklosti in začnemo pri tistem, kar šteje. To je izhodiščna točka, ki je danes pred nami: Božja Mati. Kajti Marija je točno takšna, kakršne nas želi Bog, kakršno želi svojo Cerkev: Mater, ki je nežna, ponižna, revna v stvareh in bogata v ljubezni, svobodna od greha, združena z Jezusom, ki ohranja Boga v srcu in bližnjega v življenju. Da bi začeli, glejmo Mater. V njenem srcu bije srce Cerkve. Da bi šli naprej, se je treba vrniti nazaj, nam pravi današnji praznik: začeti pri jaslicah, pri Materi, ki v rokah drži Boga.« Papeževe besede so iz homilije med mašo, ki jo je daroval prvi dan letošnjega leta, ko je Cerkev obhajala praznik Marije, Božje Matere . »Ko gledamo Mater, smo opogumljeni, da opustimo mnoge nekoristne navlake in ponovno najdemo tisto, kar je pomembno. Materin dar, dar vsake matere in vsake ženske je tako zelo dragocen za Cerkev, ki je mati in ženska. Medtem ko moški pogosto abstrahira, zatrjuje in daje ideje, ženska, mati, zna ohranjati, povezovati v srcu, oživljati. Kajti vera se ne omejuje samo na idejo ali doktrino, vsi potrebujemo materino srce, ki zna ohranjati Božjo nežnost in poslušati utripe človeka. Mati, ki je podpis Boga avtorja na človeštvo, naj ohranja to leto in prinese mir svojega Sina v srca in na svet.«

Angelus: Marijino materinstvo
O Mariji je papež govoril tudi med opoldansko molitvijo: »Po Mariji je Božji Sin prevzel telesnost. Toda Marijino materinstvo ni samo to. Po svoji veri je Ona tudi prva Jezusova učenka in to je to, kar 'razširja' njeno materinstvo. Marijina vera je v Kani povzročila prvo čudežno znamenje in s tem spodbudila vero apostolov. Z isto vero je Marija navzoča ob vznožju križa in prejme za sina apostola Janeza. In končno, po vstajenju, je postala moleča Mati Cerkve, nad katero se je na binkoštni dan spustil Sveti Duh.«

Praznik Gospodovega razglašenja: Hoditi
Na praznik Gospodovega razglašenja je papež daroval mašo v baziliki sv. Petra. Med homilijo je spregovoril o treh modrih. Dejal je, da so se modri podali na pot, da bi našli Jezusa. »Njegova zvezda namreč zahteva odločitev za hojo, vsakodnevni napor korakanja. Poziva, da se osvobodimo nekoristnih bremen in zajetne bahavosti, ki ovirajo, in sprejmemo nepredvideno, ki se ne pojavlja na zemljevidu brezskrbnega življenja. Jezus se pusti najti tistemu, ki ga išče, a da bi ga iskali, se moramo premikati, iti ven. Ne čakati, tvegati. Ne biti pri miru, iti naprej. Jezus je zahteven: tistemu, ki ga išče, predlaga, naj zapusti fotelje posvetne udobnosti in pomirjujočo toplino svojih malih kaminov. Slediti Jezusu ni nek vzgojni protokol, ki ga je treba spoštovati, ampak je izhod (eksodus), ki ga je treba živeti.« Bog, ki je osvobodil svoje ljudstvo s potjo eksodusa in pozval nova ljudstva, naj sledijo njegovi zvezdi, »podarja svobodo in deli veselje vedno in samo med hojo«. Z drugimi besedami, da bi našli Jezusa, je treba opustiti strah pred tveganjem, zadovoljstvo, da smo prispeli, lenobo, da od življenja ne bi prosili ničesar več. »Treba je enostavno tvegati, da bi srečali Otroka. Je neizmerno vredno, kajti ko najdemo tistega Otroka, odkrijemo njegovo nežnost in njegovo ljubezen, ponovno najdemo sebe.«

Prizadevno iskanje, ravnodušnost ali strah?
O modrih in njihovem neutrudnem iskanju Jezusa, je papež Frančišek govoril tudi med opoldansko molitvijo na praznik svetih treh kraljev. Jezusov prihod lahko sprejmemo na tri načine: s prizadevnim iskanjem, z ravnodušnostjo ali pa s strahom. »Egoizem nas lahko usmeri, da Jezusov prihod v naše življenje razumemo kot grožnjo. Zato poskušamo odpraviti ali zadušiti Jezusovo sporočilo. Kadar se sledi človeškim ambicijam, bolj udobnim pogledom, nagibom k slabemu, se Jezusa zaznava kot oviro. Po drugi strani pa je vedno navzoča skušnjava ravnodušnosti. Čeprav vemo, da je Jezus Zveličar, raje živimo, kot da to ni. Namesto da bi se obnašali v skladu s svojo krščansko vero, sledimo načelom sveta, ki vodijo v potešitev nagnjenja k oblastnosti, žeje po moči in bogastvu. Nasprotno pa smo mi poklicani slediti zgledu modrih: biti prizadevni v iskanju, pripravljeni na neudobnost, da bi srečali Jezusa v svojem življenju. Iskati ga, da bi ga častili, da bi spoznali, da je on naš Gospod, tisti, ki kaže pravo pot, po kateri naj mu sledimo. Če imamo takšno držo, nas Jezus zares rešuje, mi pa lahko živimo lepo življenje, lahko rastemo v veri, upanju in ljubezni do Boga in do naših bratov.«

Kateheza med splošno avdienco: Kesanje
Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco nadaljeval cikel katehez o evharističnem obhajanju in govoril o kesanju, ki ga molimo na začetku maše. Dejanje kesanja v svoji zmernosti spodbuja držo, s katero se pripravimo na primerno obhajanje svetih skrivnosti, torej pred Bogom in brati priznamo svoje grehe, priznamo, da smo grešniki. Duhovnikovo povabilo je namenjeno celotni skupnosti v molitvi, kajti vsi smo grešniki. Kaj lahko Gospod podari nekomu, ki ima srce že polno samega sebe, svojega uspeha? Ničesar, kajti domišljavec, sit svoje domnevne pravičnosti, je nezmožen prejeti odpuščanje. Pomislimo samo na priliko o farizeju in cestninarju, v kateri se cestninar vrne domov opravičen, to pomeni, da mu je odpuščeno (glej Lk 18,9-14). »Kdor se zaveda svoje bede in ponižno povesi oči, začuti na sebi usmiljeni pogled Boga. Iz izkušnje vemo, da kdor zna priznati napake in se opravičiti, prejme od drugih razumevanje in odpuščanje,« je zatrdil sveti oče.

Pri papežu italijanski učitelji
»Krščanski učitelji, bodisi v katoliških šolah bodisi v državnih, so poklicani pri učencih spodbujati odprtost do drugega kot obličja, kot osebe, kot brata in sestre, ki ga je treba spoznati in spoštovati, skupaj z njegovo zgodbo, njegovimi odlikami in pomanjkljivostmi, bogastvi in omejitvami,« je papež dejal članom Italijanskega združenja katoliških učiteljev. Izpostavil je pomen sodelovanja pri formiranju mladih, ki bodo odprti in zainteresirani za realnost, ki jih obdaja, sposobni skrbi in nežnosti, svobodni predsodka, po katerem morajo vedno biti tekmovalni, agresivni in neusmiljeni do drugih, da bi kaj veljali, predvsem do drugačnega, tujca ali nekoga, ki se ga vidi kot oviro za lastno uveljavljanje. Žal je ravno to zrak, ki ga naši otroci največkrat dihajo. Zato je treba delovati na način, da bodo lahko dihali drugačen zrak, bolj zdrav in bolj človeški. Kot je poudaril papež, je pri doseganju tega cilja zelo pomembna povezanost s straši.