Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za Marijino hvalnico

Marijina hvalnica
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju,
kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni,
njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod
njim, ki se ga bojijo.
Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mišljenju svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«
Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Razlaga cerkvenih očetov
Origen pravi: »Če je obiskanje znamenje konkretnega srečanja dveh mater dveh osebnosti zveličanja«, in sv. Efrem Sirski to dopolni: »pa je z Magnifikatom izražen teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja z razglasitvijo novega kraljestva.« Origen dodaja: »Marija s svojo pesnitvijo nič ne doda Bogu, vendar pa je po Magnifikatu Kristus v nas poveličevan.« Sv. Beda Častitljivi pravi: »Marijo je prevzela želja, da bi zapela hvalnico, saj veruje, da se bodo te stvari zgodile navkljub njeni majhnosti, 'kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle'.« Origen pravi, da »ponižnost v Svetem pismu spada med kreposti. Nizkost in veliki preobrati poudarita temo usmiljenja, izkazanega iz roda v rod tem, ki se ga bojijo«, »kajti on ne dela razlike med osebami«, pa dodaja Beda Častitljivi, ki nadaljuje: »Z dvema opisoma je pokazano, kako je izkazal svoje usmiljenje Izraelu, saj je s svojo močno roko razkropil je tiste, ki so ošabni v mišljenju svojega srca.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da se to »zelo jasno nanaša na izhod Izraelcev iz Egipta ter na pismouke in farizeje v Jezusovem času.« Sv. Beda Častitljivi pravi, da »močni v Bogu imajo svojo moč iz moči, ki jo prejmejo od Boga, tudi ponižnost je milost, ki jim je bila podarjena.« Sv. Avguštin pravi: »Jezus je dal glede tega jasna primera o bogatašu in lačnem ter o ošabnem in ponižnem v priliki o farizeju in cestninarju.« Sv. Beda ponovno pravi: »S tem ko je Marija Izrael imenovala služabnika, je spomnila na pomen imena Izrael, ki je »človek, ki vidi Boga.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Bog pride kot trpeči služabnik, da bi priskočil na pomoč svojemu služabniku Izraelu in se tako spomnil svoje obljube, da bo usmiljen do stvaritve s tem, ko bo podaril Abrahamovim potomcem Zveličarja.« Sv. Beda Častitljivi zaključi: »Abrahamov potomec sedaj počiva v Marijini maternici, saj bo On izpolnitev Zaveze, kot jo je Bog obljubil. Po Marijinem sinu bo Bog rodil Cerkev, ki je večno Abrahamovo potomstvo.«

Misli Benedikta XVI.
Magnifikat je pesnitev, ki zelo natančno razodeva duhovnost svetopisemskih anawin, to je tistih vernikov, ki so se prepoznali kot ubogi, in sicer ne samo v odklonitvi malikovanja bogastva in moči, ampak tudi po globoki ponižnosti srca, osvobojenega vsake skušnjave po ošabnosti in tako odprtega za vstop zveličavne božanske milosti. Celoten Magnifikat namreč zaznamuje ta 'ponižnost' ali po grško 'tapeinosis', ki dejansko pomeni stanje konkretne ponižnosti in uboštva.

Prvi odlomek te marijanske pesmi je neke vrste solo glas, ki se dviga proti nebu, da bi dosegal Gospoda. Prav Marijin glas slišimo, ko govori o svojem Zveličarju, ki je storil velike stvari tako v njeni duši kot v njenem telesu. Opazimo namreč stalen odpev v prvi osebi: »Moja duša… moj duh, mojem zveličarju… me bodo blagrovali… velike reči mi je storil…« Duša, jedro te molitve je torej obhajanje božanske milosti, ki je vstopila v Marijino srce in njeno bivanje in jo je napravila za Gospodovo Mater.

Njeno pesem molitev sestavljajo hvala, zahvala ter hvaležno veselje. Vendar to njeno osebno pričevanje ni le njeno, samo njeno, saj se Devica Marija zaveda, da mora izpolniti poslanstvo za vse človeštvo ter da se je njeno življenje vključilo v zgodovino zveličanja. Zaradi tega lahko reče: »Njegovo usmiljenje traja je iz roda v rod njim, ki se ga bojijo« (v. 50). Marija je s tem hvaljenjem Gospoda dala svoj glas vsem odrešenim stvaritvam, ki so po njenem 'Zgodi se mi' in s tem v Jezusu rojenem iz Device, našli Božje usmiljenje.

Od tu naprej se začne odvijati drugi pesniško duhovni odlomek Magnifikata (prim. vv. 51-55). Ta je bolj zborovski, kakor da bi se k Marijinemu glasu pridružila celotna skupnost vernikov, ki z njo obhajajo presenetljive Božje izbire. V grškem izvirniku Lukovega evangelija imamo sedem glagolov v aoristu, ki označujejo sedem dejanj, ki jih Gospod nenehno udejanja skozi zgodovino:  Moč je pokazal…, razkropil je ošabne..., mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke, lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne, zavzel se je za Izraela.«