2017-12-15 14:17:00

Prva adventna pridiga: Kristus in stvarstvo


VATIKAN (petek, 15. december 2017, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je danes imel prvo od dveh adventnih pridig. V kapeli Odrešenikove Matere v vatikanski palači so se mu pridružili papež Frančišek in ostali člani rimske kurije. Pridiga je govorila o Kristusu in stvarstvu. Božjo in človeško naravo Kristusove osebe je treba ponovno dati v središče dveh pomembnih komponent – kozmosa in zgodovine, prostora in časa, stvarstva in človeka. Po Cantalamessovem prepričanju je Kristus danes potisnjen na obrobje naše kulture in je odsoten v treh osnovnih vrstah dialoga, v katere je vključena vera: dialog z znanostjo, dialog s filozofijo in dialog med religijami. Cilj ni teoretične narave, ampak praktične. »Gre za to, da se Kristusa ponovno postavi v središče našega osebnega življenja in našega pogleda na svet, v središče treh teologalnih kreposti, vere, upanja in ljubezni. Božič je najugodnejši čas za takšen premislek, saj se spominjamo trenutka, ko je Beseda postala meso, s tem da je tudi fizično vstopila v stvarstvo in zgodovino, v prostor in čas,« je dejal p. Cantalamessa.

Papeški pridigar je najprej spregovoril o odnosu med Kristusom in kozmosom, izhajajoč pri tem iz 1. Mojzesove knjige o stvarjenju. Navede Alexandra Neckama, angleškega opata iz 12. stoletja, Maurica Blondela, sklicuje pa se predvsem na Janezov evangelij, apostola Pavla, cerkvene očete in okrožnico Laudato si'. V slednji papež Frančišek zapiše: »Po krščanskem razumevanju stvarnosti, gre usoda vsega stvarstva skozi Kristusovo skrivnost, ki je navzoča od začetka: »Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj« (Kol 1,16). Prolog v Janezov evangelij (1,1–18) kaže Kristusovo stvariteljsko dejavnost kot dejanje božanske Besede (Logosa). Toda ta uvod preseneča s trditvijo, da je ta Beseda »postala meso« (Jn 1,14). Ena od Oseb Svete Trojice je vstopila v ustvarjeni svet in z njim delila usodo vse do konca na križu. Od začetka sveta, še prav posebej pa od učlovečenja naprej, deluje Kristusova skrivnost v naravni stvarnosti skrito, ne da bi to prizadelo njeno avtonomijo.«

P. Cantalamessa je v ospredje postavil Teilharda de Chardina, francoskega jezuita, filozofa in paleontologa, ter njegov kozmični pogled. Chardin je opozarjal na nevarnost, da bi v kulturi, kjer prevladuje ideja o evolucionizmu, Kristus postal nek zgodovinski pripetljaj, ločen od kozmosa. Na podlagi dobrega znanstvenega poznavanja, Chardin vidi »paralelizem med evolucijo sveta in postopnim oblikovanjem Kristusa celote«. Kristus ni nek tujek v evoluciji kozmosa, ampak »jo skrivnostno vodi od znotraj in jo bo izgradil do končne izpolnitve in preoblikovanja«, na točki omega, kot je to sam imenoval.

Cantalamessa se je med pridigo dotaknil tudi vprašanja o povezanosti med Kristusom ter ekologijo in varovanjem okolja. Po njegovem prepričanju na tem področju manjka jasen teološki odgovor, in sicer zaradi pomanjkljive pozornosti do Svetega Duha in njegove povezanosti z vstalim Kristusom. Sveti Pavel piše, da je drugi Adam Duh, darovalcev življenja. Zatrdi, da »Gospod je Duh«, ter s tem izpostavi, da vstali Gospod v svetu že deluje po svojem Svetem Duhu. Pavel namreč vidi stalne »vzdihe« tako stvarstva kot vernih: »Pa ne samo stvarstvo: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi.« Cantalamessa je poudaril, da je Sveti Duh tisti, ki v skladu s svojo naravo, usmerja prehod stvarstva od kaosa v kozmos, da bi iz njega naredil nekaj lepega, urejenega, čistega – da bi naredil svet.

Papeški pridigar se je ob koncu zaustavil še ob premisleku o tem, kako Kristus deluje v stvarstvu. Vprašanje je povezano z ekologijo. Ali nam Kristus lahko kaj pove o praktičnih problemih, ki jih ekološki izziv postavlja pred človeštvo in pred Cerkev? Ali lahko rečemo, da je Kristus po delovanju svojega Duha ključni element za zdrav in realen krščanski ekologizem? Kot je dejal Cantalamessa, Kristus ima odločilno funkcijo tudi pri konkretnih problemih, ki se nanašajo na varovanje stvarstva, vendar pa jo opravlja na neposreden način, tako da vpliva na človeka, po človeku pa na stvarstvo.

Novost, ki jo je prinesel Kristus, je v tem, da je razodel pravi smisel besede »gospodovanje«, ki ga je Bog namenil kot služenje. V Matejevem evangeliju beremo: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,25-29).

Bog deluje v stvarstvu, kakor deluje v družbenem okolju, in sicer s svojo zapovedjo ljubezni do drugega. V odnosu do prostora, so bližnji tisti, ki živijo ob nas, tukaj in zdaj; v odnosu do časa pa so bližnji tisti, ki bodo prišli za nami. Za vse te bližnje v času in prostoru je Jezus rekel: »… ste meni storili«, »…tudi meni niste storili« (Mt 25,40.45).

P. Cantalamessa je sklenil z besedami, da je božič močan klic k zmernosti in skromnosti pri uporabljanju stvari. Zgled za to nam daje sam Stvarnik, ki je ob svojem rojstvu, ko je postal človek, bil zadovoljen s hlevom. »Vsi, verniki in neverni, smo poklicani, da si prizadevamo za ideal zmernosti in spoštovanja stvarstva. A mi kristjani moramo to početi s še dodatnim razlogom in drugačnim namenom. Prizadevati si namreč moramo, da bomo vse stvari počeli po Kristusu in za Kristusa, torej z njegovo milostjo in v njegovo slavo.








All the contents on this site are copyrighted ©.