Nadškof Pontier: Drama današnjega sveta je nevednost

FRANCIJA (četrtek, 14. december 2017, RV) – »Drama današnjega sveta je nevednost, ki nas dela ranljive za ekstremizem in manipulacijo. Mnogi državljani ne znajo na pravi način govoriti o tradicijah, ki so navzoče v naši državi, vključno z judovsko-krščansko, ki je najbolj zaznamovala našo zgodovino.« Tako je zatrdil predsednik Francoske škofovske konference, nadškof Georges Pontier, v intervjuju za častnik La Croix. Dotaknil se je vprašanja o vlogi verstev znotraj francoske družbe, predvsem islama. Intervju je bil narejen ob 112. obletnici sprejetja zakona o ločitvi med Cerkvijo in državo iz leta 1905. Zakon v prvem členu zagotavlja svobodo vesti in svobodno izvajanje bogočastja, v drugem členu pa ne zagotavlja financiranja in ne subvencioniranja nobeni verski skupnosti.

»Kdo zna govoriti več kot minuto o Mariji ali o Jezusu Kristusu? Kdo zna opazovati neko versko zgradbo ali sliko, jo občudovati in o njej premišljevati?« se sprašuje nadškof Pontier, ki izrazi veliko zaskrbljenost o tem »nepoznavanju«, ki ga je povzročila izključitev poučevanja religije v šolah in na univerzah, v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami, kjer so verstva del izobraževalnih programov. »Tako zelo se bojimo religioznega, da se ga raje izogibamo, namesto da bi se o njem poučili. A nevednost ni nikoli več od znanja,« zatrjuje nadškof. Razumeti in poznati neko verstvo je edini način, da vidimo, ali opravičuje napačna obnašanja. »Prijateljsko in spodbudno bi želel povedati sodržavljanom muslimanom,« zatrdi Pontier, »da je pred njimi pomembno delo, ki se nanaša na njihovo tradicijo, da namreč o različnih govorih v imenu islama povejo, kaj dejansko pripada njihovi veri, in kaj spada v instrumentalizacijo. Radi bi slišati od samih muslimanov, da obsodijo to instrumentalizacijo.« Da torej povejo, kaj je resnično v islamu, a prav tako kaj je v njem lažno.

Nadškof Pontier pojasni dve vrsti laičnosti. Ena priznava enakost vseh verstev in prepričanj ter pravico vernikov, da mirno živijo svoje bogočastje. Druga misli, da bi vse šlo bolje brez verstev ali vsaj brez njihovega izražanja v javni sferi. Ta t.i. laičnost se dobro razume z odsotnostjo verskih prepričanj. Olepša jo z vsemi krepostmi in jo ima za edino združljivo z družbenim mirom. »A laičnost ni nikoli povečala vrednosti ateizma,« je dejal nadškof. Po Pontierjevih besedah so v Franciji napetosti okoli muslimanske skupnosti povečale naklonjenost do slednje. A tokov francoske družbe ne gre pojasnjevati z mestom, ki ga v njej zasedajo verstva, izpostavi nadškof in sklene: »Splošna potreba ostaja spoštovanje pluralizma. Religija bi morali državljane narediti še bolj občutljive za dobro vseh, saj ti verujejo v Boga. Ta potreba po altruizmu bi morala iti čez vsako drugo prepričanje.«