Papež Frančišek na 1. adventno nedeljo o pozorni in čuječi osebi

TRG SV. PETRA (nedelja, 3. december 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo prvo adventno nedeljo, potem ko se je sinoči v poznih urah vrnil z apostolskega potovanja v Mjanmaru in Bangladešu.

Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenost. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov »sodit žive in mrtve«. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali. Današnje bogoslužje nas uvede v to prepričljivo tematiko o čuječnosti in pričakovanju.

Pozorna oseba
Jezus nas v evangeliju (prim. Mr 13,33-37) opominja naj pazimo in čujemo, da ga bomo pripravljeni sprejeti ob njegovi vrnitvi. Tako nam pravi: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj je ta čas…, čujte torej da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih« (prim. vv. 33-36). Pozorna oseba se v hrupu sveta ne pusti premagati raztresenosti ali površinskosti, ampak živi polno in zavestno, z zaskrbljenostjo namenjeno predvsem drugim. S takšno držo se zaveda solza in potreb bližnjega ter lahko doume njegove človeške in duhovne sposobnosti in kvalitete. Pozorna oseba je obrnjena tudi proti svetu, saj se skuša upreti v njem navzoči ravnodušnosti ter krutosti in se razveseliti zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je potrebno ohraniti. Gre za to, da imamo razumevajoči pogled, s katerim prepoznamo tako bedo ter revščino posameznikov in družbe, kakor tudi bogastvo, skrito v majhnih vsakodnevnih stvareh, torej ravno tam, kamor jih je Gospod postavil.

Čuječa oseba
Čuječa oseba pa je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupju, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikšnih nečimernosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino. To je boleča izkušnja Izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje prerok Izaija: Zdi se, da je Bog pustil svojemu ljudstvu, da je zašlo daleč od njegove poti (prim. Iz 63,17), a je to bil le učinek nezvestobe ljudstva samega (prim. 64,4b). Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.

Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo »daleč od Gospodovih poti«, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje bivanje in nam s svojo navzočnostjo polno dobrote in nežnosti povrne smisel in vrednote. Sveta Marija, zgled pričakovanja Boga in podoba čuječnosti, naj nas vodi k srečanju z njenim sinom Jezusom in poživi našo ljubezen do Njega.

Po molitvi in blagoslovu
Dragi bratje in sestre, nocoj sem se vrnil z apostolskega potovanja v Mjanmaru in Bangladešu. Zahvaljujem se vsem, ki ste me spremljali v molitvi in vas vabim, da se mi pridružite mojemu zahvaljevanju Gospodu, ki mi je omogočil srečati se s temi prebivalci, še posebej s katoliškimi  skupnostmi in da sem spodbujen z njihovimi pričevanji. Vame je vtisnil spomin na tolike od življenja preizkušene obraze, a vendar plemenite in nasmejane. Vse nosim v svojem srcu in v molitvi. Najlepša hvala mjanmarskemu ljudstvu in bangladeškemu ljudstvu.

V svoji molitvi se še posebej spominjam tudi honduraškega ljudstva, da bo lahko na miren način preraslo sedanje trenutne težave.