Papež: Frančiškovska majhnost kot kraj srečanja z Bogom, s človekom in s stvarstvom

VATIKAN (četrtek, 23. november 2017, RV) – Papež Frančišek je danes sprejel v avdienco člane frančiškovske družine prvega reda in tretjega regularnega reda. Spregovoril jim je o majhnosti, ki se živi v srečanju z Bogom, v srečanju z brati in vsemi moškimi in ženskami ter v srečanju s stvarstvom.

Vsi smo poklicani biti manjši
Sv. Frančišek z besedami »Vsi smo na enak način poklicani biti manjši« izrazi temeljni element življenja in poslanstva svojih bratov in torej vseh članov frančiškovske družine. Njihovo »obliko življenja« namreč zaznamuje pridevnik »manjši«, ki opredeljuje samostalnik »brat« in mu tako daje posebno značilnost. Ni isto reči »brat« in reči »manjši brat«, je papež začel svoj govor.

Navdih, da je »majhnost« postavil za bistveni element bratstva, se je pri Frančišku nedvomno rodil iz konteplacije učlovečenja Božjega Sina. Povzame jo v podobo »biti mali kakor seme«, kar je ista logika izraza »bogat je bil in je postal ubog«. To je logika »izničenja«, ki jo je Frančišek dobesedno udejanjil, ko se je do golega slekel, odvrgel vse zemeljske dobrine, da bi se v celoti daroval Bogu in bratom. »Frančiškovo življenje je bilo zaznamovano s srečanjem z 'ubogim Bogom', ki je med nami kot Jezus in Nazareta: to je ponižna in skrita navzočnost, ki jo Ubožec časti in kontemplira v učlovečenju, na križu in v evharistiji. Po drugi strani pa vemo,« je dejal papež,« da je eden od evangeljskih prizorov, ki je Frančiška najbolj ganil, umivanje nog učenem med zadnjo večerjo.« Ta »frančiškovska majhnost« se po papeževih besedah kaže na tri načine.

Majhnost je kraj srečanja z Bogom
Na prvem mestu je majhnost »kraj srečanja z Bogom«. Kot je dejal, majhnost na poseben način zaznamuje odnos frančiškanske družine z Bogom. Za sv. Frančiška človek nima ničesar svojega razen greha in velja toliko, kolikor velja pred Bogom, in nič več. Zato mora njihov odnos z Bogom biti odnos otroka: ponižen in zaupen, kakor odnos cestninarja v evangeliju, ki se zaveda svojega greha. Papež jih je opozoril, naj so pazljivi pred »duhovno nadutostjo«,pred »farizejsko nadutostjo«, saj je najslabša med posvetnimi stvarmi.

Posebna značilnost frančiškovske duhovnosti je »duhovnost vračanja Bogu«. Vse dobro, ki je v nas ali ga mi lahko naredimo, je dar Boga, ki je najvišje dobro, in zato ga je treba »povrniti najvišjemu, vsemogočnemu in dobremu Gospodu«. To pa počnemo preko slavljenja, ko živimo v skladu z evangeljsko logiko daru, ki nas vodi ven iz sebe, da bi srečali druge in jih sprejeli v svoje življenje.

Majhnost je kraj srečanja z brati in vsemi moškimi in ženskami
In ravno to je drugi kraj, kjer se izraža »frančiškovska majhnost« - v srečanju z brati ter vsemi moškimi in ženskami. V odnosu do bratov se majhnost izraža v »izogibanju vsakršnemu vzvišenemu obnašanju«. To pomeni izruvati vse sodbe o drugih in slabo govorjenje o bratih za njihovim hrbtom; pomeni premagati skušnjavo, da bi uporabili avtoriteto in si podrejali druge; pomeni izogibati se drži, da se nam poplačajo usluge, ki jih storimo drugim, medtem ko so nam drugi dolžni jih narediti; pomeni oddaljiti od sebe jezo in vznemirjenost zaradi bratovega greha.

Majhnost se kot izraz uboštva živi takrat, ko se v odnosih goji duh »neprilaščanja«; ko se v drugem izpostavlja pozitivno, ki je dar od Gospoda; ko predvsem ministri izvajajo svojo službo z usmiljenjem. »Brez usmiljenja ni ne bratstva ne majhnosti,« je pripomnil papež.

Majhnost se prav tako živi v odnosu z vsemi moškimi in ženskami, s katerimi se člani redov srečujejo, ko »gredo v svet«, pri čemer se morajo z največjo pazljivostjo izogibati vsake drže superiornosti, ki bi jih lahko oddaljila od drugih. To zahtevo jasno izrazi sv. Frančišek, ko med seboj poveže izbiro, da si ničesar ne prilaščam, in dobrohotno sprejemanje vsake osebe, vse do delitve življenja z najbolj preziranimi, ki se jih zares ima za najmanjše v družbi. Kot je pripomnil papež, primerno je torej, da vsak opravi izpoved vesti o svojem lastnem življenjskem stilu, o stroških, o oblekah, o tistem, kar ima za nujno.

»In, lepo prosim,« jim je dejal sveti oče, »ko opravljate kakšno dejavnost za 'najmanjše', izključene in zadnje, ne delajte tega s piedestala superiornosti. Raje pomislite, da je vse, kar počnete zanje, način, kako povrniti to, kar ste zastonj prejeli.« Spodbudil jih je, naj ustvarijo prostor, ki bo prijeten in odprt, da bodo v njihova življenja lahko vstopili vsi mali našega časa: izključeni, moški in ženske, ki živijo na ulicah, v parkih in na postajah; na tisoče brezposelnih, mladih in odraslih; mnogi bolni, ki nimajo ustreznega zdravljenja; mnogi zapuščeni ostareli; zlorabljene ženske; imigranti, ki iščejo dostojno življenje; vsi, ki živijo na bivanjskih periferijah, prikrajšani za dostojanstvo in tudi za luč evangelija. »Odprite svoja srca in objemite gobavce našega časa. In ko se boste zavedli usmiljenja, ki vam ga je dal Gospod, bodite do njih usmiljeni, kakor je to bil vaš oče sv. Frančišek.«

Majhnost kot srečanje s stvarstvom
Ob koncu je papež spregovoril še o tretjem načinu, kako se živi frančiškovska majhnost, to je v srečanju s stvarstvom. Za svetnika iz Assisija je stvarstvo bilo kakor čudovita knjiga, po kateri nam Bog govori in nam posreduje nekaj od svoje lepote. Stvarstvo je kakor sestra, s katero delimo življenje, in je kakor lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem. Danes se »sestra in mati« upira, ker se čuti trpinčena. »Ob globalnem uničevanju okolja vam prosim,« je dejal papež, »da vstopite v dialog s celotnim stvarstvom, mu daste svoj glas in slavite Stvarnika ter kakor sv. Frančišek zanj na poseben način skrbite, s tem da premagujete ekonomsko preračunljivost in iracionalni romanticizem. Sodelujte v različnih pobudah o skrbi za skupen dom in se vedno spomnite tesnega odnosa, ki obstaja med revnimi in šibkostjo planeta, med ekonomijo, razvojem, skrbjo za stvarstvo in opcijo za revne.«