Papež daroval mašo za pokojne kardinale in škofe: Smo ljudje upanja in življenja

VATIKAN (petek, 3. november 2017, RV) – Papež Frančišek je dopoldne daroval sveto mašo za kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjem letu. Izpostavil je, da smo ljudje upanja in ne obupa, ljudje življenja in ne smrti, kajti tolaži nas obljuba večnega življenja, ki je ukoreninjena v združenosti z vstalim Kristusom.

Ali pot življenja ali pot smrti
Današnje evharistično slavje pred naše oči še enkrat postavlja resničnost smrti, v nas pa prav tako prebuja žalost ob ločitvi od oseb, ki so nam bile blizu in so bile do nas dobre. A bogoslužje predvsem hrani naše upanje zanje in za nas same, je dejal papež med homilijo. Oprl se je na besede iz prvega berila: »Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo« (Dan 12,2). Tisti, ki spijo v prahu zemlje, so očitno mrtvi. Prebuditev od mrtvih pa sama po sebi ni vrnitev v življenje. Nekateri se bodo prebudili za večno življenje, drugi pa za večno gnusobo. »Razpotje, ki je pred nami že tukaj, v tem svetu, s smrtjo postane dokončno: ali pot življenja, torej tista, ki vodi v občestvo z Bogom, ali pa pot smrti, ki vodi daleč stran od Njega. 'Mnogi', ki se bodo prebudili za večno življenje, se razumejo kot 'mnogi', za katere je Kristus prelil kri. To je množica, ki zahvaljujoč usmiljeni Božji dobroti lahko izkusi realnost življenja, ki ne mine, popolno zmago nad smrtjo preko vstajenja,« je dejal sveti oče.

Jezus krepi naše upanje
V evangeliju, ki se je bral med mašo, Jezus »okrepi naše upanje«, ko pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). Kot je zatrdil papež, so to besede, ki prikličejo Kristusovo žrtev na križu. On je sprejel smrt za rešitev ljudi, ki mu jih je dal Oče in ki so bili mrtvi v suženjstvu greha. Jezus je postal naš brat in je z nami delil naše stanje vse do smrti. S svojo ljubeznijo je zlomil jarem smrti in nam odprl vrata življenja. »Ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo, se združimo z njegovo zvesto ljubeznijo, ki v sebi nosi upanje na dokončno zmago dobrega nad zlom, trpljenjem in smrtjo. V moči te božanske vezi Kristusove ljubezni, vemo, da občestvo s pokojnimi ne ostaja samo neka želja, predstava, ampak postane realnost,« je dejal papež. In izpostavil: »Vera, ki jo izpovedujemo v vstajenje, nas vodi, da smo ljudje upanja in ne obupa, ljudje življenja in ne smrti, kajti tolaži nas obljuba večnega življenja, ki je ukoreninjena v združenosti z vstalim Kristusom.«

Pričakovanje srečanja z Bogom
To upanje, ki ga v nas prižiga Božja beseda, nam pomaga prevzeti »držo zaupanja pred smrtjo«. Jezus nam je namreč pokazal, da smrt ni zadnja beseda, ampak da nas usmiljena Očetova ljubezen preobraža in nam daje življenje v večnem občestvu z Njim. Temeljna značilnost kristjana je »občutek trepetajočega pričakovanja končnega srečanja z Bogom«. To nam potrjuje tudi Psalm, ki se je bral med mašo: »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem?« (Ps 42,3). Te pesniške besede nam na ganljiv način razlagajo naše čuječno in žejno pričakovanje Božje ljubezni, lepote, sreče in modrosti.

Upanje ne razočara
Papež Frančišek je ob koncu homilije dejal, da so te besede iz Psalma bile vtisnjene v dušo kardinalov in škofov, ki se jih danes spominjamo: »Zapustili so nas, potem ko so Cerkvi in ljudstvu, ki jim je bilo zaupano, služili z vidika večnosti.« Ko se torej zahvaljujemo za delo, ki so ga velikodušno namenili evangeliju in Cerkvi, se nam zdi, da jih slišimo ponavljati z apostolom: »Upanje ne razočara« (Rim 5,5). »Ne razočara,« je poudaril papež in dodal, da je Bog zvest in naše upanje vanj ni zaman.