Papež Frančišek: Kristjan naj bo čuječ, da ne pade v posvetnost

VATIKAN (petek, 13. oktober 2017, RV) – Samo križani Kristus nas lahko reši hudih duhov, zaradi katerih počasi drsimo v posvetnost, kakor tudi neumnosti, o kateri piše sv. Pavel Galačanom in tudi od zapeljevanja. Tako je razmišljal papež Frančišek med jutranjo sveto mašo v domu sv. Marte ob današnjem evangeljskem odlomu (prim. Lk 11,15-26), ko Jezus med drugim pravi: »Če pa z Božjim prstom izganjam hude duhove, potem je prišlo k vam. Božje kraljestvo« (Lk 11,20).

Gospod od nas zahteva čuječnost, da ne vstopimo v skušnjavo. Zaradi tega je kristjan vedno buden, čuječ, pozoren kakor straža. Evangelij pripoveduje o boju med Jezusom in hudim duhom, saj so nekateri govorili o tem, kakor da bi Kristus dovolil Beelzebulu njegovo početje. Jezus ne pripoveduje prilike, temveč govori o realnosti, ko nečisti duh gre iz človeka, blodi po puščavi ter išče pomoč in ko je ne najde, se odloči vrniti se tja, od koder je prišel, kjer stanuje 'svoboden' človek. Hudi duh se je torej odločil vzeti s seboj drugih sedem še hujših duhov in stanje tega človeka postane veliko hujše, kot je bilo prej. Beseda 'hujše' je tem v odlomu močen izraz, ki pove, da so hudi duhovi vstopili vanj na skrivaj.

Tako postanejo del življenja. S svojimi idejami ter navdihi pomagajo temu človeku, da bolje živi…, vstopijo v življenje tega človeka, vstopijo v njegovo srce in začnejo od znotraj spreminjati tega človeka. To počnejo tiho, brez hrupa. Ta način je drugačen od obsedenosti z hudičem, ki je zelo huda. Naj rečem, da je pa ta hudičeva obsedenost bolj na salonski način. Hudič tako v našem življenju dela počasi, spreminja naše kriterije ter nas tako vodi v posvetnost. Zakrinka se z našim načinom delovanja, da mi to s težka opazimo. In tako ta človek, osvobojen enega hudega duha, postaja hudoben, zadušen s posvetnostjo. In to je to, kar hoče hudič, torej posvetnost.

Posvetnost je torej korak naprej v hudičevo obsedenost, saj je očaranje, zapeljevanje, kajti on je oče zapeljevanja. Ko hudi duh tako nežno, vzgojeno vstopi ter se polasti naših drž, bodo naše vrednote prešle iz služenja Bogu v služenje posvetnosti. Tako postanemo mlačni, posvetni kristjani, z mešanico, 'macedonio' (dobesedno pomeni sadno kupo, preneseno pa čudno mešanico) med posvetnim duhom in Božjim Duhom. Vse to pa oddaljuje od Gospoda. Kaj torej storiti, da ne pademo v to, ali pa, da iz tega pridemo ven. Z budnostjo, ne smemo se prestrašiti, mirno.

'Biti čuječ': pomeni razumeti, kaj vse gre skozi moje srce; pomeni za trenutek se ustaviti, ter izprašati si življenje. Sem kristjan? Dobro vzgajam svoje otroke? Moje življenje je krščansko ali pa je posvetno? Kako lahko to razumem? Za to je isti Pavlov recept: gledati Kristusa križanega. Posvetnost lahko prepoznamo in jo uničimo samo pred Gospodovim križem. Pravi namen Razpela, pod katerega se postavimo, je torej ta, saj ta nikakor ni okras, da nas rešuje teh navezanosti, teh 'obsedenosti', ki nas vodijo v posvetnost.

Zatem pa je, kot sem omenil, spraševanje vesti, torej kaj se dogaja. Vendar vedno pred Kristusom križanim in v molitvi. Zatem je dobro, da prelomimo, pa ne kosti, temveč z udobnim obnašanjem in to storimo z deli usmiljenja. Tako mi je sicer udobno, a bom naredil to, saj me nič ne stane. Torej obiskati bolnika, pomagati nekomu, ki potrebuje pomoč, ne vem še kaj…, skratka delo usmiljenja. To preseka harmonijo, ki jo skuša vzpostaviti ta hudi duh, teh sedem hudih duhov skupaj s svojim šefom, to posvetno duhovnost.