Poslanica papeža Frančiška vincencijanski družini ob 400-letnici njihove karizme

Poslanica papeža Frančiška vincencijanski družini ob 400-letnici njihove karizme
Dragi bratje in sestre,
ob praznovanju štiristo letnice karizme, s katero se je začela vaša družina, bi se rad zahvalil z nekaj besedami hvaležnosti in spodbude in poudaril vrednost in sodobnost sv. Vincencija Pavelskega.

Njegovo življenje je bilo vedno na poti, odprto za iskanje Boga in samega sebe. V to nenehno iskanje je vstopilo delovanje milosti, saj je kot pastir imel silovito srečanje z Jezusom dobrim Pastirjem v revežih. To se je še posebej zgodilo, ko je pustil, da se ga je dotaknil pogled človeka, žejnega usmiljenja in obličij družine, ki je potrebovala vse. V tem je opazil Jezusov pogled, ki ga je stresel ter povabil, naj ne živi več za sebe samega, temveč naj mu brez zadržkov služi v ubogih. Te je potem sv. Vincencij imenoval »gospode in gospodarje« (Correspondance, entretiens, documents, XI, 393). Njegovo življenje se je tako spremenilo v obdobje služenja vse do zadnjega diha. Beseda Svetega pisma, ki mu je posredovala smisel njegovega poslanstva je: »Gospod me je poslal, da prinesem ubogim veselo oznanilo« (prim. Lk 4,18).

Vžgan v želji, da bi omogočil spoznati Jezusa v ubogih, se je silno posvetil oznanjevanju, predvsem preko ljudskih misijonov ter še posebej poskrbel za formacijo duhovnikov. Z vso naravnostjo je udejanjal preprosto metodo: govoriti predvsem z življenjem, potem pa z veliko preprostostjo s pogovorom in neposredno. Sveti Duh ga je torej napravil za orodje, s katerim je prebudil zagon velikodušnosti v Cerkvi. Navdihnjen po prvih kristjanih, ki so bili »eno srce in ena duša« (Apd 4,32), je sveti Vincencij ustanovil »Charité«, da bi poskrbeli za najbolj potrebne ter bi živeli v skupnosti in bi z veseljem dali na razpolago vse svoje dobrine v prepričanju, da so Jezus in ubogi dragocen zaklad. Rad je ponavljal, ko »greš do ubogih, srečaš Jezusa«.

Iz tega gorčičnega semena, ki ga je posejal 1617, sta začeli kliti Misijonska kongregacija CM in Družba hčera krščanske ljubezni, ki sta se razvejali v inštitute ter združenja in sta postali veliko drevo (prim. Mr 4,31-32), torej vaša družina. Vse pa se je začelo s tistim gorčičnim zrnom, saj sv. Vincencij ni nikoli hotel biti protagonist ali navduševalec, temveč 'majhno seme'. Prepričan je bil, da so ponižnost, blagost ter preprostost, bistveni pogoj za udejanjanje zakonitosti semena, ki s tem da umrje, da življenje (prim. Jn 12,20-26): torej tiste zakonitosti, ki edina dela krščansko življenje rodovitno; tiste zakonitosti, po kateri prejemaš, ko daješ; najdeš, ko izgubiš in ko zasvetiš tako, da se ne pokažeš. Bil pa je tudi prepričan, da tega vsega ne moreš delati sami, temveč skupaj in v Cerkvi, v Božjem ljudstvu. Glede tega bi rad spomnil na njegovo preroško intuicijo, s katero je povzdignil izredne ženske sposobnosti, ki so zacvetele v prefinjeni duhovnosti in človeški rahločutnosti sv. Ludovike de Marillac.

»Kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40), pravi Gospod. V osrčju vincencijanske družine je iskanje »najbolj bednih in zapuščenih« in sicer z globokim prepričanjem, da »nismo vredni ponuditi jim naše skromne usluge« (Correspondance, entretiens, documents, XI, 392). Želim vam, da bo to leto zahvaljevanja Gospodu ter poglobitve karizme, priložnost, da se odžejate pri izviru in osvežite pri studencih izvirnega duha. Ne pozabite, da so v ljubezni pritekli izviri milosti iz čvrstih in skalnatih src »odličnih zgledov dejavne ljubezni« (Benedikt XVI., Okrožnica Deus caritas est, 40). Prinašali pa boste to isto izvorno svežino le, če boste svoj pogled usmerili na skalo, iz katere je vse priteklo. Ta skala je ubogi Jezus, ki zahteva, da ga prepoznamo v tistem, ki je ubog in brez glasu. Kajti on je tam. Vi pa, ko se srečujete s krhkimi, z težko preteklostjo razkrojenimi življenji, ste tudi vi poklicani postati skala, pa ne zato, da bi se zdeli biti trdi in neodlomljivi, še manj da bi se pokazali neobčutljivi za trpljenje, temveč, da postanete trdna in varna opora, trdni pred težavami, odporni pred sovražnostjo, ker »gledate na skalo, iz katere ste bili izklesani, in v votlino jame, iz katere ste izkopani« (Iz 51,1). S tem ste poklicani doseči obrobja človeške pogojenosti, da bi tja prinašali, ne svojih sposobnosti, temveč Gospodovega Duha, »Očeta revežev«. On vas je posejal kot semena po vsem svetu, da bi vzklili v suhi zemlji kot balzam tolažbe tistemu, ki je ranjen, kot ogenj dejavne ljubezni, da ogreje mnoga srca, zmrznjena zaradi zapuščenosti in otrdela, ker so bila škartirana.

V resnici smo vsi poklicani, da se napojimo pri skali, ki je Gospod in odžejamo svet z dejavno ljubeznijo, ki iz Njega izvira. Dejavna ljubezen je v osrčju Cerkve in je vzrok njenega delovanja. duša njenega poslanstva. »Ljubezen je glavna pot družbenega nauka Cerkve. Vsaka odgovornost in prizadevanje, ki ju opisuje ta nauk, zajema iz dejavne ljubezni, ki po Jezusovem nauku obsega vso postavo« (Benedikt XVI. Okrožnica: Caritas in veritate, 2). Po tej poti je potrebno hoditi, da bo Cerkev vedno bolj mati in učiteljica dejavne ljubezni ter bo rastla v obilju medsebojne ljubezni do vseh (prim. 1Tes 3,12), v skladnem občestvu na znotraj, odprtem in gostoljubnem navzven. Pogumna odpovedati se vsemu, kar je potrebno, da bi v vsem posnemala svojega Gospoda in bi v polnosti postala to, kar je, da bi slabost njene dejavne ljubezni, bila edini vzrok za ponašanje (prim. 2Kor 12,9). Glede tega nam zvenijo zelo aktualne koncilske besede: »Kakor je Jezus Kristus… bogat kot je bil, zaradi nas postal ubog, tako tudi Cerkev za izvrševanje svojega poslanstva sicer potrebuje človeških sredstev. vendar pa ni ustanovljena za to, da bi iskala zemeljsko slavo, temveč da bi tudi s svojim zgledom širila ponižnost in zatajevanje. Kakor je Oče poslal Kristusa, da bi oznanjal blagovest ubogim…, tako naj tudi Cerkev z ljubečo skrbjo obdaja vse tiste, ki jih tare človeška slabost. Še več v ubogih in trpečih naj spoznava podobo svojega ustanovitelja, ubogega in trpečega. Zelo si prizadeva za lajšanje njihove bede in želi služiti v njih« (II. vatikanski koncil, Lumen gentium, 8).

Sv. Vincencij je vse to prevedel v življenje in zato lahko govori tudi danes vsakemu od nas in nam kot Cerkvi. Njegovo pričevanje nas vabi, da smo vedno na poti, pripravljeni presenetiti se Gospodovemu pogledu in njegovi Besedi. Od nas zahteva neznatnost srca, polno razpoložljivost in učljivo ponižnost. Spodbuja nas v bratsko občestvo med nami ter v pogumno poslanstvo v svetu. Od nas zahteva, da opustimo zapleteno govorico, samo sklicujoče govorjenje ter navezanost na materialno gotovost, ki lahko za trenutek pomirijo, toda ne širijo Božjega miru in pogosto celo ovirajo poslanstvo. Spodbuja nas, da vlagamo s pristnim srcem, ki vidi, v ustvarjalno ljubezen. Dejavna ljubezen se dejansko ne zadovolji z dobrimi navadami iz preteklosti, temveč zna spreminjati sedanjost. Danes je to v spreminjajoči se globalizirani družbi še toliko bolj potrebno, saj lahko oblike miloščine in pomoči, čeprav z velikodušnimi nameni, pospešujejo oblike izkoriščanja in nelegalnosti ter tako ne prinašajo resničnih in dolgotrajnih koristi. Zato premišljevati dejavno ljubezen, organizirati, kako biti jim blizu, vlagati v formacijo, to je pouk, ki prihaja od sv. Vincencija vse do nas. Istočasno pa nas njegov zgled spodbuja, da damo prostor in posvetimo čas revežem, tudi novim ubožcem današnjega časa, preštevilnim današnjim ubožcem, tako da bo njihova misel naša misel, njihova stiska naša stiska, kajti krščanstvo brez stika s tistim, ki trpi, postane neučlovečeno krščanstvo, nesposobno dotakniti se Kristusovega mesa. Srečati uboge, dati prednost ubogim, dati glas ubogim, da njihova navzočnost ne bo s kulturo kratkotrajnosti utišana. Živo upam, da nam bo obhajanje Svetovnega dneva revežev 19. novembra letos pomagalo pri »poklicanosti hoditi za ubogim Jezusom« in bomo tako postali »vedno boljše konkretno znamenje Kristusove dejavne ljubezni do zadnjih in najbolj pomoči potrebnih, saj se bomo tako odzvali proti kulturi škartiranja in zapravljanja« (Poslanica za svetovni dan revežev »Ne ljubimo z besedami temveč z dejanji«).

Za Cerkev in za vas, prosim milost, da bi v bratu, ki je lačen, žejen, tujec, telesno in dostojanstveno razgaljen, bolan in zaprt, pa tudi dvomljivec, nevednež, trdovratnež v grehu, pobit, napadalen, osoren in nadležen, videli Gospoda Jezusa. Ter da bi v slavnih Jezusovih ranah našli moč za dejavno ljubezen, blaženost semena, ki s tem da umre, da življenje, rodovitnost ranjene skale iz katere izvira voda, veselje med izhodom iz sebe in napotitvi v svet. Vse to brez nostalgije po preteklosti, temveč z v Bogu usidranim zaupanjem, z ustvarjalnostjo pred današnjimi in jutrišnjimi izzivi, saj je, kakor je govoril sv. Vincencij, »ljubezen brezmejno ustvarjalna«.

Iz Vatikana, 27. septembra 2017,
na god sv. Vincencija Pavelskega.