Papež Frančišek nagovoril direktorje za migracije pri evropskih škofovskih konferencah

VATIKAN (petek, 22. september 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre, z veseljem vas sprejemam ob vašem srečanju in se zahvaljujem kardinalu predsedniku za besede, ki mi jih je namenil v imenu vseh. Iz vsega srca se vam hočem zahvaliti za obilno delo teh zadnjih let v službi številnim bratom in sestram migrantom in beguncem, ki trkajo na vrata Evrope v iskanju bolj varnega kraja in bolj dostojnega življenja.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor narodnim direktorjem za migracije, udeležencem srečanja, ki ga je pripravil Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Sveti oče jih je namreč danes opoldne sprejel v avdienco.

Pred množičnimi, kompleksnimi in raznolikimi tokovi migrantov, ki so povzročili krizo do sedaj sprejetih migrantskih politik in mednarodno sprejetih sporazumov glede mehanizmov, ki zagotavljajo varnost, namerava Cerkev ostati zvesta svojemu poslanstvu, ki je: Ljubiti Jezusa Kristusa, častiti ga in ljubiti še posebej v najbolj revnih in zapuščenih. Med njimi so gotovo tudi migranti in begunci« (Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2015).

Materinska ljubezen Cerkve do teh naših bratov in sester zahteva, da to konkretno pokažemo v vseh fazah migracijske izkušnje in sicer od trenutka, ko so se odpravili na pot, do trenutka, ko so se vrnili, na način, da so vse cerkvene resničnosti postavljene vzdolž te poti protagonistke edinega poslanstva, vsaka glede na lastne možnosti. Prepoznati in služiti Gospoda v teh članih svojega 'ljudstva na poti', je odgovornost, ki združuje vse delne Cerkve v stalen tok koordiniranega in učinkovitega prizadevanja.

Dragi bratje in sestre, ne bom vam prikrival svojo zaskrbljenost ob znamenjih nestrpnosti, diskriminacije in sovraštva do tujcev, ki jih je opaziti v različnih evropskih regijah. Le ta običajno povzročijo nezaupanje in strah pred drugim, drugačnim in tujcem. Še bolj pa me skrbi žalostna ugotovitev, da naše katoliške skupnosti po Evropi niso izvzete iz takšnih obrambnih in zavrnilnih odzivov, ki ga opravičujejo z ne ravno dobro opredeljeno 'moralno dolžnostjo' ohranitve izvirne kulturne in verske identitete. Cerkev se je razširila na vse celine ravno po zaslugi 'migracij' misijonarjev, ki so bili prepričani glede univerzalnosti zveličavnega sporočila Jezusa Kristusa, namenjenega možem in ženam vsake kulture. V zgodovini Cerkve je prihajalo do skušnjav kulturnega izključevanja in prevrata, vendar nam je Sveti Duh z zagotovilom stalne odprtosti do drugega, vedno pomagal premagati jih. To odprtost je Cerkev vedno imela za konkretno možnost rasti in bogatitve. Duh in o tem sem prepričan, nam pomaga tudi danes ohraniti držo zaupljive odprtosti, s katero lahko premagamo vsako pregrado in podremo vsak zid.

Med svojim stalnim poslušanjem delnih Cerkva Evrope, sem zaznal globoko neugodje pred množičnim prihodom migrantov in beguncev. To neugodje lahko prepoznamo in razumemo v luči zgodovinskega trenutka ekonomske krize, ki je zapustila globoke rane. To neugodje je še poslabšal prihod in sestava migrantskih tokov ter temeljna nepripravljenost gostiteljskih družb in pogosto neprimernih nacionalnih in skupnostnih politik. Neugodje pa je tudi pokazatelj meja procesov evropskega združevanja; ovir s katerimi se soočiti pri konkretnem uveljavljanju splošnih človekovih pravic; zidov ob katerih se je lomi celostni humanizem, eden najlepših sadov evropske civilizacije. Kristjani pa si moramo vse to razlagati onkraj laične imanentnosti z logiko osrednje vloge človeške osebe, od Boga ustvarjene kot edinstvene in neponovljive.

Z izrecno cerkvenega vidika ponuja prihod tolikih bratov in sester v veri Cerkvi v Evropi priložnost, da se še bolj uresniči kot katoliška, saj je ta sestavni element Cerkve, kot to vsako nedeljo izpovedujemo v veri. Sicer pa so bile v zadnjih letih številne delne Cerkve po Evropi obogatene z navzočnostjo katoliških migrantov, ki so s seboj prinesli svojo pobožnost ter bogoslužno in apostolsko navdušenost.

Z misijonarskega vidika pa sodobni migracijski tokovi predstavljajo nove misijonske 'meje', torej izjemno priložnost za oznanjanje Jezusa Kristusa ter njegovega evangelija. Tako, da nam ni potrebno iti iz lastnega okolja, lahko z dejavno ljubeznijo ter z globokim spoštovanjem do drugih veroizpovedi konkretno pričujemo za krščansko vero. Srečanje z migranti in begunci drugih veroizpovedi in religij je rodoviten teren za razvoj iskrenega in obojestransko bogatečega ekumenskega in medverskega dialoga.

V svoji poslanici za Svetovni dan migrantov in beguncev za prihodnje leto sem nakazal, kako se mora pastoralni odgovor na sodobne migracijske izzive razčleniti okoli štirih glagolov: sprejeti, zaščititi, spodbujati, vključevati. Glagol sprejeti se potem prevaja v različne glagole kot so legalne in varne poti vstopanja, omogočanje začasne, a primerne in spodobne nastanitve ter zagotovitev osebne varnosti in dostopa do osnovnih uslug vsem. Glagol varovati se podrobno razčleni v ponudbo gotovih in preverjenih informacij pred odhodom, branjenjem temeljnih pravic migrantov in beguncev, ne glede na njihov migracijski status ter bedenjem nad najbolj ranljivimi, torej nad dečki in deklicami. Spodbujati v bistvu pomeni zagotoviti pogoje za celostni človeški razvoj vseh, tako migrantov kot domačinov. Glagol vključevanje pa prevajamo v odpiranje prostorov med kulturnega srečanja, spodbujanja medsebojnega bogatenja in aktivnega državljanstva.

V istem sporočilu sem naznačil pomembnost globalnega sporazuma, za katerega so se Države zavzele, da ga napišejo in odobrijo do konca leta 2018. Oddelek za migrante in begunce pri Dikasteriju za služenje celostnemu človeškemu razvoju je pripravil 20 točk delovanja, ki so jih krajevne Cerkve povabljene uporabljati, dopolniti in poglobiti v svoji lastni pastorali. Te 'točke' so utemeljene na dobrih praksah, ki so otipljivo značilne za Cerkev do potreb migrantov in beguncev. Te iste 'točke' je možno uporabiti v dialogu z lokalnimi vladami tudi glede globalnega sporazuma. Vabim vas, dragi direktorji, da se seznanite s temi točkami ter jih razširite po vaših škofovskih konferencah.

Ponovno se vam zahvaljujem za vaše veliko prizadevanje na področju migracijske pastorale, ki je danes tako zapletena in zelo aktualna in vam zagotavljam svojo molitev. In tudi vi, vas prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.