Papež novim škofom o razločevanju: Razločevanje pomeni ponižnost in pokorščino

VATIKAN (četrtek, 14. september 2017, RV) – Papež Frančišek se je danes srečal s škofi, ki so bili posvečeni v zadnjem letu. Te dni se v Vatikanu udeležujejo tečaja, ki ga zanje organizirata Kongregacija za škofe in Kongregacija za vzhodne Cerkve. Program sledi temi duhovnega in pastoralnega razločevanja. In o tem je papež spregovoril tudi v svojem nagovoru. Kot je dejal, je tema vedno bolj pomembna za naš čas, ki je zaznamovan z avtoreferencialnostjo. Ta paradoksalno razglaša konec časa učiteljev, medtem ko konkreten človek v osamljenosti še naprej kriči, da potrebuje pomoč pri soočanju z dramatičnimi vprašanji, da potrebuje očetovsko vodstvo na poti in da potrebuje uvajanje v skrivnost iskanja lastnega življenja in sreče.

Sveti Duh – protagonist vsakega avtentičnega razločevanja
Papež Frančišek je izpostavil, da je protagonist vsakega avtentičnega razločevanja Sveti Duh. Samo kdor je voden od Boga, lahko drugim postane voditelj. Druge lahko poučuje in jim pomaga rasti v razločevanju samo nekdo, ki je domač z notranjim učiteljem, ki kakor kompas daje kriterije za razločevanje Božjih časov in časov milosti. »Škof ne more imeti za samoumevno posedovanje tako visokega in transcendentnega daru, kakor da bi to bila neka osvojena pravica, ne da bi pri tem padel v službo brez rodovitnosti,« je dejal papež. »Zanj je treba neprestano prositi kot primarni pogoj za osvetlitev vsake človeške modrosti, eksistencialne, psihološke, sociološke, moralne, ki nam lahko pomaga pri nalogi razločevanja Božjih poti za zveličanje tistih, ki so nam zaupani.« Razločevanje se zato rodi v škofovem srcu in mislih »po njegovi molitvi, ko postavi zaupane mu osebe in situacije v stik z božjo Besedo, izgovorjeno po Duhu«.

Razločevanje je dar Duha, na katerega se odgovori s poslušanjem
Razločevanje je milost Duha, namenjena zvestemu svetemu Božjemu ljudstvu, ki ima čut vere in duhovni instinkt, zaradi katerega čuti s Cerkvijo. Je dar, ki je prejet sredi ljudstva in je namenjen njegovemu zveličanju. Zato je škof, kljub neizogibni osebni odgovornosti, »poklican živeti svoje razločevanje pastirja kot član Božjega ljudstva, vedno v eklezialni dinamiki«. Škof ni samozadosten »oče gospodar« in še manj prestrašen in izoliran »samotarski pastir«. Kot je poudaril Frančišek, »razločevanje škofa je vedno skupnostno delovanje«. V vedrem dialogu, škofa ni strah z drugimi podeliti in včasih tudi spremeniti svoje lastno razločevanje: s sobrati v škofovstvu, s katerimi je zakramentalno povezan in je razločevanje zatorej kolegialno; s svojimi duhovniki, katerim je porok edinosti, ki se ne vsiljuje s silo, ampak se dosega s potrpežljivostjo in modrostjo obrtnika; z verniki laiki, ki imajo čut za resnično nezmotljivost vere, ki se nahaja v Cerkvi, ki vedo, da Bog ne umika svoje ljubezni in ne prelomi svojih obljub.

Papež je zbrane škofe pozval, naj »gojijo držo poslušanja« ter tako rastejo v svobodi odpovedovanja lastnim zornim kotom, da bi prevzeli Božjega. Poslanstvo, ki jih čaka, niso njihovi lastni ideje in projekti, ampak »ponižno, brez protagonizmov in narcisizmov, dati svoje konkretno pričevanje o povezanosti z Bogom … Razločevanje zato pomeni ponižnost in pokorščino.« Ponižnost v zvezi z lastnimi projekti in pokorščino v zvezi z evangelijem, naukom, s pravili vesoljne Cerkve in konkretnimi situacijami oseb. »Zapomnite si, da ko ste vi prispeli, je Bog že bil navzoč v vaših škofijah in bo ostal tudi takrat, ko boste vi z njih odšli,« je dejal Frančišek.

Poklicani k rasti v razločevanju
Naslednji poudarek, ki ga je naredil v svojem govoru, se je nanašal na rast v razločevanju. »Prizadevati si moramo rasti v utelešenem in vključevalnem razločevanju, ki je v dialogu z vestjo vernikov. To je treba oblikovati in ne nadomestiti, in sicer v procesu potrpežljivega in pogumnega spremljanja. Tako bo lahko zorela zmožnost vsakega – vernikov, družin, duhovnikov, skupnosti in družbe, saj smo vsi poklicani napredovati v svobodi izbiranja in uresničevanja dobrega, ki ga hoče Bog,« je zatrdil sveti oče. Gre torej za pastirja, ki ve, da je Bog pot in zaupa v njegovo spremstvo; pozna resnico in vanjo ne dvomi, niti ne obupa nad njegovo obljubo o življenju. Avtentično razločevanje je po papeževih besedah »vedno odprt in nujen proces, ki je lahko dopolnjen in obogaten«. Ne pomeni ponavljanja formul konkretnemu človeku. Pastir je namreč poklican, da čredi dá na razpolago milost Duha. Bistven pogoj za napredovanje v razločevanju je »vzgajati se v potrpežljivosti do Boga in njegovih časov, ki niso nikoli naši«.

Sveti oče je govor sklenil s povabilom škofom, naj imajo pred očmi Jezusa in njegovo poslanstvo, ki ni bilo njegovo, ampak Očetovo; ljudem, ki so danes tako zmedeni in izgubljeni, naj ponujajo, kar je Jezus ponujal: možnost, da se osebno srečajo z Bogom, da izberejo njegovo pot in napredujejo v ljubezni.