Papež udeležencem srečanja Ceste miru: Ne eni proti drugim, ampak eni skupaj z drugimi

VATIKAN (ponedeljek, 11. september 2017, RV) – Papež Frančišek je poslal sporočilo udeležencem srečanja Ceste miru, ki od 10. do 12. septembra poteka v nemškem mestu Osnabrück. Dogodek je medverske narave in želi spodbujati dialog med različnimi verstvi in kulturami. Organizirajo ga Skupnost svetega Egidija ter škofiji Münster in Osnabrück. Kot je zatrdil papež v sporočilu, je pot miru in dialoga, ki ga je začel sveti Janez Pavel II. v Assisiju leta 1986, aktualna in nujna: »Konflikti, razširjeno nasilje, terorizem in vojne danes pretijo na milijone osebam, tlačijo svetost človeškega življenja in vse delajo še bolj slabotne in ranljivejše.«

Verstva poklicana odgovoriti na žejo po miru
Letošnja tema tega mednarodnega dogodka vabi k odpiranju in gradnji novih poti miru. To po papeževih besedah potrebujemo, še posebej tam, »kjer se konflikti ne končajo, kjer ni volje za začetek sprave, kjer se posega po orožju in ne dialogu, s tem pa se celotne narode pušča v noči nasilja, brez upanja na zoro miru«. Mnoge še vedno »žeja po miru«. Papež Frančišek izpostavi, da so poleg odgovornih politikov, ki so se dolžni zavzemati za mir, tudi verstva poklicana odgovoriti na to žejo, in sicer z molitvijo in konkretnim, ponižnim in konstruktivnim delom; skupaj z vsemi ljudmi dobre volje so poklicana neutrudno iskati in odpirati ceste miru.

Biti in živeti kot ljudje miru
Pred nerazumnostjo nekoga, ki seje sovraštvo in s tem skruni Boga, pred demonom vojne, norostjo terorizma, varljive moči orožja, naša pot za mir ne more biti drugega kot pot miru, ki povezuje mnoge verske tradicije, za katere sta sočutje in nenasilje bistvena in kažeta življenjsko pot. Da bi odprli prehode miru sta potrebna ponižen pogum in trdovratna vztrajnost. Predvsem pa je treba moliti, kajti – kot poudari papež – »molitev je podnožje miru«. Verski voditelji imajo pri tem posebno odgovornost: »biti in živeti kot ljudje miru, ki pričujejo in opominjajo, da Bog sovraži vojno, da vojna ni nikoli sveta, da nasilje ne more nikoli biti storjeno ali upravičeno v imenu Boga«. Voditelji so prav tako poklicani, da prebudijo zavest. Širijo upanje, spodbujajo in podpirajo delavce za mir.

Znati poslušati bolečino drugega
Kar ne moremo in ne smemo storiti je ostati brezbrižni, da bi tako tragedije sovraštva padle v pozabo in bi se vdali ideji, da je človek lahko odvržen in da se lahko daje prednost moči in zaslužku. Srečanje, ki želi odpreti in okrepiti poti miru in za mir, želi odgovoriti ravno na to povabilo: premagati brezbrižnost do človeškega trpljenja. Papež se je vsem udeležencem zahvalil, da so se kljub razlikam zbrali in iščejo poti za osvoboditev od vojn in sovraštva. Prvi korak, da bi to dosegli, pa je »znati poslušati bolečino drugega, ne da bi ga pustili pasti in ne da bi se nanjo navadili«, izpostavi sveti oče: »Na zlo se ne sme nikoli navaditi, do njega se ne sme nikoli biti ravnodušen.«

Nikoli več eni proti drugim, ampak eni skupaj z drugimi
Pa vendar se lahko vprašamo: Kaj storiti pred tolikim zlom, ki se širi in besni? Ali ni preveč močno? Ali ni vsak trud zaman? Pred temi vprašanji smo v nevarnosti, da nas paralizira obup. »Vi pa ste se, nasprotno, podali na pot in ste se danes zbrali, da bi dali odgovor. Že to, da ste skupaj, predstavlja odgovor miru: nikoli več eni proti drugim, ampak eni skupaj z drugimi. Verstva ne morejo želeti drugega kot mir, delovati v molitvi, biti pripravljene skloniti se k ranam življenja in k zatiranim, biti čuječne pri zoperstavljanju brezbrižnosti in pospeševati poti občestva.«

Evropa – enotna navznoter, odprta navzven
Papež zapiše, kako pomenljivo je, da se srečanje odvija v srcu Evrope in v letu, ko celina praznuje šestdeset let ustanovitvenih pogodb Unije, podpisanih v Rimu leta 1957. »Mir je v središču evropskega izgrajevanja, potem ko so dve svetovni vojni in strašna tragedija holokavsta povzročile ruševine. Vaša navzočnost v Nemčiji naj bo znamenje in poziv za Evropo, da goji mir s prizadevanjem za izgrajevanje trdnejše enotnosti navznoter in vedno večje odprtosti navzven. Še naprej skupaj odpirajmo nove ceste miru,« spodbuja Frančišek. Naj se prižgejo luči miru, kjer je mrak sovraštva. Da bi si vsi želeli preseči pregrade, ki ločujejo, in širiti vezi vzajemne ljubezni, razumevanje drugih, odpuščati tistim, ki so nam prizadeli krivico; da bi se pobratili vsi narodi zemlje in bi pri njih zacvetel in vedno kraljeval mir.