Mučeništvo Janeza Krstnika: Vzor Cerkve, ki je v službi Besede

VATIKAN (torek, 29. avgust 2017, RV) – Katoliška Cerkev se danes spominja mučeništva Janeza Krstnika. Papež Frančišek ga je v eni od svojih jutranjih homilij v Domu svete Marte v prvem letu pontifikata postavil za vzor ponižne in preroške Cerkve, ki je vedno v službi Besede.

»Cerkev je tako kot sveti Janez Krstnik poklicana oznanjati Božjo besedo vse do mučeništva,«  je dejal sveti oče. Lika Janeza Krstnika ni lahko razumeti. Ko pomislimo na njegovo življenje, je prerok; človek, ki je bil tako velik, a je nato končal kot nek siromak. On sam nam je povedal, kdo je: Sem glas, glas v puščavi. A je glas brez Besede, kajti Beseda ni on, je nekdo drug. In to je skrivnost Janeza Krstnika. Nikoli se ne polasti Besede. Janez je tisti, ki kaže, ki usmerja. Smisel Janezovega življenja je to, da kaže na drugega. Janez Krstnik je bil človek luči, prinašal je luč, a ni bil on sam luč, bil je odsev luči. Janez je kot luna. Ko Jezus začne pridigati, se Janezova luč začne manjšati in pojemati. Bil je glas, a ne Beseda, bil je luč, a ni imel lastne luči.

Zdi se, da Janez ni bil nič. »To je bila Janezova poklicanost: ponižati se. Ko motrimo življenje tega človeka, tako velikega, tako mogočnega – vsi so namreč mislili, da je on Mesija – ko motrimo to življenje, kako se poniža do teme v ječi, motrimo veliko skrivnost. Ne vemo natanko, kakšni so bili zadnji Janezovi dnevi. Vemo samo, da so ga ubili, vemo o njegovi glavi na pladnju, ki je bila poklon plesalke pokvarjeni ženi. Večje ponižanje ni mogoče, in tako je končal Janez Krstnik.«

V ječi je Janez začel dvomiti, čutil je tesnobo in je poklical svoje učence, da bi šli Jezusa vprašat: Si ti ali moramo čakati drugega? Znajde se sredi teme, bolečine. Niti tega ni bil prikrajšan. Lik Janeza Krstnika nam govori o Cerkvi. Cerkev obstaja zato, da oznanja, da je glas Besede, svojega ženina, ki je Beseda. In Cerkev obstaja, da to Besedo oznanja vse do mučeništva. Bolj konkretno, do mučeništva v rokah mogočnežev te zemlje. »Janez bi se lahko imel za pomembnega, lahko bi povedal kaj o sebi, a tega ni nikoli storil, čutil se je samo glas, a ne Beseda. Janezova skrivnost je v tem, da si ni nikoli lastil resnice. Ni hotel biti ideolog. Bil je človek, ki je zanikal samega sebe, da bi na vrh prišla Beseda. In mi kot Cerkev lahko danes prosimo za milost, da ne bi postali ideologizirana Cerkev. Cerkev mora poslušati Jezusovo besedo in postati glas, oznanjati jo s pogumom. Takšna je Cerkev brez ideologije, brez lastnega življenja: Cerkev, ki je mysterium lunae, ki prejema luč od svojega ženina in se mora manjšati, da bi se on večal.«

To je vzor, ki nam ga danes ponuja Janez Krstnik, za nas in za Cerkev. Cerkev, ki je vedno v službi Besede. Cerkev, ki nikoli ničesar ne jemlje zase. »Prosimo za milost: za Janezovo dostojanstvo, brez lastnih idej, brez evangelija kot lastnine, samo ena Cerkev, ki je glas in ki kaže na Besedo, in to vse do mučeništva.«