2017-08-23 11:57:00

Papež med splošno avdienco: Kristjani smo ljudje pomladi in ne jeseni


VATIKAN (sreda, 23. avgust 2017, RV) – Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., je govorila o novosti krščanskega upanja. Papež Frančišek je izpostavil, da smo kristjani ljudje pomladi in ne jeseni, naš Bog pa je Bog presenečenj in novosti.

Izhajal je iz svetopisemskega odlomka iz knjige Razodetja, ki takole pravi: »Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: Glej, vse delam novo! Rekel je tudi: Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične! Nato mi je rekel: Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin.« (Raz 21,5-7)

Bog novih stvari, Bog presenečenj
Krščansko upanje je osnovano na veri v Boga, ki vedno dela nove stvari v življenju človeka, zgodovini in vesolju. Naš Bog je Bog, ki ustvarja novosti, saj je Bog presenečenj. »Novosti in presenečenja,« je začel katehezo papež Frančišek, pri tem pa v ospredje postavil besede »Glej, vse delam novo!«.

Ni krščansko hoditi s pogledom uprtim v tla, ne da bi dvignili oči proti obzorju. Kakor da bi se vsa naša pot končala tukaj, le po nekaj metrih potovanja. Kot da v našem življenju ne bi bilo nobenega cilja in nobene globine, mi pa bi bili prisiljeni večno se potikati brez kakršnega koli razloga za naše napore.

Neskončno prebivališče Boga z ljudmi
Zadnje strani Svetega pisma nam kažejo poslednje obzorje vernikove poti. To je nebeški Jeruzalem. Upodobljen je predvsem kot neskončno prebivališče, v katerem bo Bog zbral vse ljudi, da bi dokončno prebivali z njim. To je tudi naše upanje. In kaj bo storil Bog, ko bomo končno z njim? Izkazal nam bo neskončno nežnost, kakor oče, ki sprejme svoje otroke, ki so se dolgo naprezali in trpeli. Janez v Razodetju napoveduje: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! […] In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo […] Glej, vse delam novo!« (Raz 21,3-5).

Sveti oče je povabil, naj o tem odlomku Svetega pisma poskušamo premišljevati, vendar ne na abstrakten način, potem ko smo prebrali kroniko naših dni, pogledali dnevnik in videli naslovnice časopisov, ki nam prinašajo tragedije in žalostne novice, ob katerih smo vsi v nevarnosti, da se jih navadimo. Pri tem je spomnil na žalostne novice iz Barcelone, Konga in mnogih drugih držav. »Poskušajte pomisliti na obraze otrok, prestrašenih zaradi vojne, na jok mater, na zdrobljene sanje mnogih mladih, na begunce, ki se podajajo na strašna potovanja in so tolikokrat izrabljeni … Žal je življenje tudi to. Koliko krat bi hoteli reči, da je predvsem to,« je zatrdil.

Oče, ki joče z nami
A obstaja Oče, ki joče z nami, joče solze neskončnega sočutja do svojih otrok. »Imamo Očeta, ki joče z nami.« Očeta, ki nas čaka, da bi nas potolažil, kajti pozna naša trpljenja in je za nas pripravil drugačno prihodnost. »To je velik pogled krščanskega upanja, ki se razteza na vse dni našega življenja in nas želi ponovno dvigniti.«

Bog ni želel naših življenj po pomoti, ni samega sebe in ne nas prisilil na neizprosne noči bridkosti. »Ustvaril nas je, ker nas želi srečne. Je naš Oče. In če mi tukaj, sedaj, doživljamo življenje, ki ni tisto, ki ga je on želel za nas, nam Jezus zagotavlja, da Bog sam izvršuje svojo odkupitev.«

Kristjan je človek pomladi in ne jeseni
Mi verujemo in vemo, da smrt in sovraštvo nista zadnji besedi, izgovorjeni v priliki o človeškem življenju. Biti kristjani nakazuje novo perspektivo: pogled poln upanja. Nekdo verjame, da življenje zadrži srečnost v mladosti in preteklosti ter da je življenje počasno propadanje. Nekateri mislijo, da je naše veselje samo občasno in minljivo, v življenje ljudi pa je zapisan nesmisel. »Mi kristjani pa tega ne verjamemo,« je poudaril papež. »Verjamemo, da je na človekovem obzorju sonce, ki vedno sveti. Verjamemo, da naši najlepši dnevi morajo šele priti. Smo bolj ljudje pomladi kot jeseni: prej vidimo poganjke novega sveta kot pa porumenelo listje na vejah. Ne vdajamo se nostalgijam, objokovanju in pritoževanju. Vemo, da nas Bog želi kot dediče obljube in neutrudne gojitelje sanj.« Frančišek je povabil, naj si zastavimo vprašanje: »Sem oseba pomladi ali jeseni? Oseba pomladi, ki čaka cvetje, čaka sadove, čaka sonce, ki je Jezus; ali pa oseba jeseni, ki vedno gleda v tla, zagrenjena, z obrazom pekoče paprike.«

Tisti dan bomo jokali od veselja
Kristjan ve, da Božje kraljestvo, njegovo gospostvo ljubezni, raste kakor veliko žitno polje, četudi je vmes ljuljka. Vedno so problemi, opravljanja, vojne, bolezni. A žito raste in na koncu bo zlo odstranjeno. Prihodnost nam ne pripada, a vemo, da je Jezus Kristus največja milost življenja. Je Božji objem, ki nas čaka na koncu, nas že sedaj spremlja in nas tolaži na poti. Vodi nas v veliko »prebivališče« Boga z ljudmi, z mnogimi drugimi brati in sestrami. »K Bogu bomo ponesli spomin na dneve, preživete tukaj. In lepo bo v tistem trenutku odkriti, da ni bilo nič izgubljenega, noben nasmešek in nobena solza. Ne glede na to, kako dolgo je bilo naše življenje, zdelo se nam bo, da smo ga preživeli v enem trenutku. Stvarjenje se ni končalo šesti dan Geneze, ampak se je neutrudno nadaljevalo, kajti Bog vedno skrbi za nas. Vse do dne, ko se bo vse izpolnilo, do jutra, ko bodo obrisane vse solze, do samega trenutka, ko bo Bog izgovoril svojo zadnjo besedo blagoslova: 'Glej, vse delam novo!' Ja, naš Oče je Bog novosti in presenečenj. In tisti dan bomo zares srečni. Bomo jokali? Ja, toda jokali bomo od veselja!« je še poudaril papež Frančišek.

Papež povabil k molitvi za žrtve potresa na Ischii
Med pozdravi ob koncu današnje splošne avdience pa je sveti oče izrazil svojo bližino vsem, ki trpijo zaradi potresa, ki je v ponedeljek zvečer prizadel italijanski otok Ischia. »Molimo za mrtve, za ranjene, za njihove družine in za osebe, ki so izgubile domove,« je povabil.








All the contents on this site are copyrighted ©.