Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 20. nedeljo med letom

Iz 56,1.6-7
Tako govori Gospod:
Pazite na pravico, ravnajte pravično,
kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo
in moja pravičnost se bo kmalu razodela.
Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu,
da bi mu služili, ljubili Gospodovo ime
in bili njegovi služabniki,
vse, ki bodo pazili na soboto in je ne bodo skrunili,
temveč se bodo držali moje zaveze,
bom pripeljal na svojo sveto goro
in jih razveseljeval v svoji hiši molitve:
njihove žgalne in klavne daritve
bodo prijetne na mojem oltarju,
kajti moja hiša se bo imenovala
hiša molitve za vsa ljudstva.

Rim 11,13-15.29-32
Vam, poganom, pa pravim: Kolikor sem apostol za pogane, častno izpolnjujem svojo službo, da vzbudim tekmovalnost svojih rojakov in rešim vsaj nekatere izmed njih. Kajti če je njihova izguba sprava za svet, kaj bo šele njihovo ponovno sprejetje? Mar ne življenje iz mrtvih? Kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in ne svojega klica. Kakor ste bili namreč vi nekoč Bogu neposlušni, zdaj pa ste zaradi njihove neposlušnosti dosegli usmiljenje, tako so zdaj tudi ti zaradi usmiljenja, ki ste ga bili deležni, postali neposlušni, da bi tudi oni prišli do usmiljenja. Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje.

Mt 15,21-28
Ko je Jezus odšel od tam, se je umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. In pristopili so njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure.

Razlaga cerkvenih očetov
Epifanij Latinec pravi: »Kanaansko ženo lahko simbolično imamo za mater poganov. Opusti namreč malikovanje in pride do nove vere.« Sv. Hilarij iz Poitiersa pa pravi, da pa »v njeni hčeri lahko vidimo poganska ljudstva, ki se bodo spreobrnila k Gospodu.« Sveti Janez Krizostom to bolj podrobno razloži: »Jezus sam odpre pot poganom tako, da odpravi predpise glede prehranjevanja, ki so jih ločevali od judov. Čeprav Jezus ni prišel v Tir zato, da bi srečal ženo, je bila zaradi njegovega usmiljenja uslišana njena prošnja.« Glede Jezusovega molka sveti Avguštin to pravilno razloži: »Kristus ni bil do nje ravnodušen, ker bi ji hotel odreči usmiljenje, temveč da bi v njej razplamtel željo. Nadalje je še potrebno omeniti, da je bila ta kanaanska žena, ki prihaja iz poganskega ljudstva in je kot simbol in podoba Cerkve, zelo pohvaljena zaradi ponižnosti, medtem ko so bili drugi polni nadutosti.«

Misli Benedikta XVI.
Na današnjo 20. nedeljo med letom pa nam bogoslužje prinaša v razmišljanje tudi besede preroka Izaija: »Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu, ... bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve, ... kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva« (Iz 56,6-7). O vesoljnosti zveličanja govori tudi apostol Pavel v drugem berilu, kakor tudi evangeljski odlomek o kánaanski ženi, ki je bila glede na Jude tujka, pa vendar jo je Jezus uslišal zaradi njene vere (Angelus 14. avgust 2005).

Evangeljski odlomek današnje nedelje se začenja z označitvijo področja, kamor se je Jezus namenil: Tir in Sidon na severu zahodu Galileje sta bili poganski deželi. Tu je Jezus srečal kánaansko ženo, ki se je obrnila Nanj s prošnjo, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je mučil demon (prim. Mt 15,22). V tej prošnji lahko prepoznamo začetek poti vere, ki je v pogovoru z božjim Učiteljem začela rasti in se je tudi okrepila. Žena se ni bala vpiti Jezusu: »Usmili se me«. S tem izrazom, ki je pogost v psalmih (prim. Ps 50,1), ter s poimenovanjem 'Gospod' in 'Davidov sin' (prim. Mt 15,22) je pokazala trdno upanje, da bo uslišana. Kakšna je Gospodova drža pred tem krikom bolečine poganske žene? Jezusov molk se nam lahko zdi presenetljiv, še posebej, ker so zaradi tega morali posredovati tudi učenci. Toda ne gre za neobčutljivost do bolečine te žene. Navidezna neprizadetost, ki so jo odražale Jezusove besede: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše«, niso vzele poguma kánaanski ženi, saj je še naprej vztrajala: »Gospod, pomagaj mi!' (v. 25). Tudi po odgovoru, za katerega se je zdelo, da ji bo zaprl vsako upanje: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom«, ni odnehala. Nikomur ni želela vzeti ničesar. V svoji preprostosti in ponižnosti je zadovoljna z malim, zadovoljna je z drobtinicami, dovolj ji je samo pogled, ena sama dobra beseda Božjega Sina. Jezus se je začudil odgovoru, ki je prišel iz tako velike vere in ji je dejal: »Zgodi naj se ti, kakor želiš!« (v. 28).