1Kr 19,9.11-13
(Na gori Horeb je Elija) prišel do votline in je tam prenočil. In glej, zgodila se
mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« Še je rekel: »Pojdi ven in se
postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar,
ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem
je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v
ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil
obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel:
»Kaj delaš tu, Elija?«
Rim 9,1-5
Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: v svojem
srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen
od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. Oni so Izraelci. Njim
pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi
so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke,
amen.
Mt 14,22-33
In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran;
medtem bi on odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na
samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že
precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter.
Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci
videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili.
Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril
in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal:
»Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl,
da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši
me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?«
In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili
do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«
Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Janez Krizostom pravi: »Jezus se je umaknil na goro, da bi nas poučil o koristnosti
samote med trenutki molitve.« Sv. Hilarij iz Poitiersa vidi v današnjem odlomku veliko
simbolov: »Samota, čoln, odslovitev množice imajo svoj natančen simboličen pomen;
so predpodoba njegovega končnega prihoda ter njegove slave.« Kromacij Oglejski k temu
dodaja: »Jezusov čudež hoje po vodi je bil pred mnogimi leti preroško napovedan, saj
kaže na nekoga, ki lahko hodi po vodi tako, kot bi hodil po zemlji, ker je resnično
človek in hkrati edinorojeni Božji Sin.« Sv. Janez Krizostom nadalje pravi: »Jezus
ne skoči učencem takoj na pomoč, ampak jih preko strahu poučuje, kako se soočiti z
nevarnostmi ter nadlogami.« O Petru sv. Janez Krizostom pravi: »S slabostjo mesa ter
v strahu pred smrtjo izgine Petrova gotovost.« Tudi sv. Hilarij iz Poitiersa se ustavi
ob Petru, ki se potaplja: »On zakriči in prosi Gospoda, da ga reši. Ta krik je izraz
njegovega kesanja.« Sveti Avguštin, ki si je predstavljal, da nagovarja apostola,
je razložil: »Gospod, se je sklonil in te prijel za roko. S svojimi močmi ne moreš
vstati. Oprimi se roke Njega, ki se je spustil vse do tebe.«
Misli Benedikta XVI.
V tem dogodku so cerkveni očetje našli bogastvo pomenov. Morje predstavlja sedanje
življenje ter nestanovitnost vidnega sveta. Nevihta nakazuje vsakovrstno trpljenje
in težave, ki stiskajo človeka. Čoln pa predstavlja Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus
in jo vodijo apostoli. Jezus želi vzgajati učence, da bodo v življenju s pogumom prenašali
nasprotovanja ter zaupali v Boga, v Njega, ki se je na gori Horeb razodel preroku
Eliju v 'glasu rahlega šepeta' (1Kr 19,12). Evangeljski odlomek se nadaljuje z dejanjem
apostola Petra, ki je prevzet od ljubezni do Učitelja, prosil, da bi mu šel po vodi
naproti. 'Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in
je zavpil: “Gospod, reši me!” (Mt 14,30). Peter namreč ne hodi po vodi iz lastne moči,
temveč zaradi božje milosti, v katero veruje. Ko pa ga prevzame dvom, ko njegov pogled
ni usmerjen na Jezusa, temveč v strah pred vetrom, ko popolnoma ne zaupa Učiteljevim
besedam, pomeni, da se začenja notranje oddaljevati od njega in tvega, da se utopi
v morju življenja. Tako tudi mi, če vidimo samo sebe, postanemo odvisni od tokov in
ne moremo več iti skozi viharje življenja.
Dragi prijatelji, izkušnja preroka Elija, ki je slišal Božji mimohod ter Petrova slabotna vera, nam dasta razumeti, da nam Gospod, še preden ga mi iščemo ali ga pokličemo, pride On sam naproti. Zniža nebo, da nas prime za roko in nas dvigne na svojo višino. Od nas pričakuje samo, da mu popolnoma zaupamo. Prosimo Devico Marijo, zgled popolnega zaupanja v Boga, da bi sredi tolikšnih skrbi, problemov, težav, ki razburkajo morje našega življenja, odmevale v naših srcih Jezusove pomirjajoče besede, ki jih pravi tudi nam: »Pogum, jaz sem, ne bojte se!« in bi v nas rastla vera Vanj.
All the contents on this site are copyrighted ©. |