Msgr. Juliusz Janusz na Ptujski Gori: Komuniste je bilo strah tega svetega kraja

PTUJSKA GORA (petek, 30. junij 2017, RV) – »Z veseljem se vračam na Ptujsko Goro, kjer sem enkrat že doživel lepe trenutke, ki so kazali vašo pobožnost do Marije;  povezano je bilo z veliko večerno procesijo. Kot papežev predstavnik sem danes vesel, da se spominjamo 80-letnice prihoda minoritov v to znano svetišče Mariborske nadškofije.« S temi besedami je apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Juliusz Janusz začel homilijo v baziliki Marije Zavetnice na Ptujski Gori med mašo, ki jo je daroval ob somaševanju škofov, redovnikov in duhovnikov.

Pridiga msgr. Juliusza Janusza
Ekscelenca, gospod nadškof, spoštovani patri minoriti, duhovniki, redovniki in redovnice, dragi romarji.
Z veseljem se vračam na Ptujsko Goro, kjer sem enkrat že doživel lepe trenutke, ki so kazali vašo pobožnost do Marije;  povezano je bilo z veliko večerno procesijo. Kot papežev predstavnik sem danes vesel, da se spominjamo 80-letnice prihoda minoritov v to znano svetišče Mariborske nadškofije. S spoštovanjem pozdravljam vašega nadškofa, ki s prisotnostjo med vami želi pokazati, da je vam vernikom blizu, da je blizu vašim problemom, veselju in žalostim. Minoritom čestitam za njihovo zvesto navzočnost tukaj ob vznožju Marije zavetnice revnih in zapuščenih. Minoriti so namreč skupaj z Marijo živeli težka obdobja, ko so komunistične oblasti leta 1951 simulirale neke vrste nesrečo. V nesreči je bil ranjen eden izmed romarjev in zaradi tega so cerkev za bogoslužje zaprli in jo preoblikovali v muzej. Cerkev je bila zaprta šest let, verniki pa so se zbirali okoli majhne kapele lokalnega pokopališča in v samostanskih prostorih.  Leta 1957 je bilo zahvaljujoč Bogu, v cerkvi in samostanu ponovno možno začeti z vodenjem pastorale. Leta 1964 je župnija s prenovljeno cerkvijo in samostanom, lahko praznovala 550-letnico posvetitve cerkve. Od takrat je Ptujska Gora z glavnim svetiščem Mariborske nadškofije danes kraj, kjer se srečujejo romarji in bolniki. Je kraj, ki zbira umetnostne zgodovinarje, celotne družine in posameznike, ki, kot mi je bilo rečeno, včasih niso niti verniki, vendar iščejo notranji mir. Vodeni s strani Marije, tako morda najdejo Boga in spremenijo svoje življenje. Gre za resnični center duhovnosti, kjer se romarji lahko preko zakramentov usmiljenja in evharistije, intimno srečajo z Bogom.

Komuniste je bilo strah tega svetega kraja, saj so ljudje tam dobivali pogum, počutili so se neodvisne od ateistične ideologije. Zaradi tega razloga je komunistični režim, ne samo v Sloveniji, poskušal vzeti vero iz življenja ljudi tudi s fizično močjo. Glede na to, da je vaša zgodovina po drugi svetovni vojni in izkušnja življenja pod komunističnim sistemom podobna Poljski zgodovini, vam bom povedal epizodo poskusa, kako so poskušali preprečiti pobožnost do Marije z Jasne Gore na Poljskem. Leta 1966 je Poljska praznovala tisoč let svojega krsta, ki je Poljski dal katoliško krščansko vero in državo umestil v okvir krščanske evropske civilizacije. Da bi narod pripravili na ta milenium krščanske vere, so se poljski škofje med drugim odločili, da podoba Črne Marije obišče vse Poljske župnije. Romanje se je nadaljevalo tudi po letu 1966. Komunistična vlada, ki je bila v tistem času v velikih ekonomskih in socialnih težavah, se je bala, da bi dnevno zbiranje okrog kraljice Poljske, ustvarilo klimo upora. Neki strankarski ideolog, ki ni imel veliko domišljije je vladi svetoval, naj prepove Marijina romanja. Ker je bilo to nemogoče, je nekega dne posebna državna policija ustavila avtomobil, ki je prevažal podobo in na silo so jo odnesli ter jo dobesedno postavili v policijsko vojašnico, kot v zapor. To pa romanja ni ustavilo. Škofje so se odločili, da glede na to, da ne morejo več nositi slike, bodo odslej od ene do druge župnije nosili okvir skupaj z veliko velikonočno svečo, da bi dokazali, da Marija nosi Kristusovo luč. V tistem času sem bil kaplan na neki župniji in sem bil priča romanju z okvirjem Marijine podobe. Z namenom, da bi pozdravil ta okvir, je k nam prišel kardinal Karol Wojtyla, krakovski nadškof. Pobožnost do Marije se na ta način ni zmanjšala, temveč se je povečala. Čez nekaj časa so komunisti doumeli, da se vere, duha in pobožnosti ne da zapreti v zapor, saj vse to sestavlja človekovo intimno življenje. 

Vsak romar ve, da romanje skupaj s fizičnim naporom zahteva žrtev. Vendar kdor se želi približati Jezusu, se mora zapomniti dve besed: Če mi želiš slediti, vzemi svoj križ, sprejmi trpljenje, bodi ponižen, nauči se ljubiti tudi svoje sovražnike. Morda se boste spomnili motiva leta usmiljenja, ki ga je oblikoval slovenski jezuit, pater Marko Rupnik. Na sliki vidimo Jezusa, ki na ramenih nese Adama iz pekla, osvobodi ga suženjstva greha in mu odpre nebo. Na sliki je detajl, ki ga ne razumejo vsi. Vidimo dve glavi, eno blizu druge, glavo Jezusa in glavo Adama, ki imata nekaj skupnega. Gre za dve glavi s samo tremi očesi. Eno oko je Jezusu in Adamu skupno. Moja razlaga tega detajla je sledeča: Kdor sprejme resnico, ki jo uči Jezus, kdor se odloči v svojem življenju uresničevati evangelij, sveta ne vidi več samo s svojimi človeškimi očmi, vendar vidi resničnost in svoje življenje z Jezusovim pogledom. Ta nov pogled, preoblikovan z Jezusovo besedo dovoljuje, da je naš pogled mnogo širši in globlji. Z Jezusovimi očmi vidimo nadnaravno resničnost, svetlejšo pot in smisel življenja.

Veliko je živih zgledov ljudi, ki so znali videti svet in svoje življenje s preoblikovanim pogledom zahvaljujoč evangeliju. V vaši baziliki sem videl, da ne častite zgolj Marije, prve kristjanke, pač pa tudi svetnike, ki smo jih osebno poznali. To sta sveti papež Janez Pavel II. in sveti Maksimilijan Marija Kolbe. Ta dva poljska svetnika sta zares preoblikovala ne samo svojega življenja, preoblikovala sta tudi zgodovino celotnega sveta. Tudi politiki, ki so ateisti ali niso kristjani priznavajo, da je komunistični režim padel v veliki meri zahvaljujoč potrpežljivemu in modremu delovanju papeža Janeza Pavla II. Zahvaljujoč njegovemu budnemu očesu in svetovanju, je Gibanje Solidarnost na Poljskem opustilo fizično moč, da bi dosegli svobodo in človeške pravice, ki so jih komunisti poteptali. Pater Maksimilijan Kolbe pa je dal junaški zgled tiste dimenzije, ki jo je predlagal sam Jezus, ko je rekel, da ni večje ljubezni, kot je ta, da nekdo da svoje življenje za svojega bližnjega. Oba svetnika sta plemenita zgleda pobožnosti do Božje matere, presvete Marije. Imel sem veliko milost, da sem poznal in da sem se lahko tolikokrat osebno srečal s svetim papežem Janezom Pavlom II. Kar pa zadeva patra Kolbeja, sem poznal gospoda Gajowniczeka, človeka, ki ga je pater Kolbe rešil ob svoji beatifikaciji. Bodite zadovoljni, da imate na tem kraju tri svete posrednike pri gospodu Jezusu: Marijo, njegovo Mati, papeža Janeza Pavla II., kot tudi patra Kolbeja. Izkoristite to množico svetih zavetnikov.

Na koncu vas kot papežev predstavnik posebej prosim za molitev po mojem namenu. Kot veste, letos obhajam petdeset letnico duhovniškega posvečenja. Moje duhovništvo je tesno povezano s službovanjem papežev. V duhovnika me je posvetil sveti papež Janez Pavel II., ko je bil krakovski nadškof. Petinštirideset let svojega duhovniškega življenja sem posvetil služenju petim papežem: Pavlu VI., Janezu Pavlu I., Janezu Pavlu II., Benediktu XVI. in papežu Frančišku. Že sedaj se vam zahvaljujem za vaše molitve in vaše prijateljstvo.