Papež na praznik sv. Petra in Pavla: Brez križa ni Kristusa. Brez križa ni kristjana

VATIKAN (četrtek, 29. junij 2017, RV) – Na današnji praznik svetih Petra in Pavla je papež Frančišek dopoldne daroval mašo na Trgu svetega Petra. Somaševali so novi nadškofi metropoliti, imenovani v zadnjem letu, in pet kardinalov, ki jih je sveti oče umestil včeraj.

Metropoliti so Petrovemu nasledniku obljubili zvestobo in pokorščino, papež pa je blagoslovil palije. Bogoslužja se je udeležila tudi delegacija carigrajskega ekumenskega patriarhata.

Izpoved, preganjanje, molitev
Izpoved, preganjanje, molitev pa so bili trije osrednji poudarki, ki jih je papež med homilijo označil kot bistvene v življenju apostola. Izhajal je iz evangeljskega odlomka o Petrovi izpovedi vere, ki se je bral med bogoslužjem (glej Mt 16,13-19). Jezus učence najprej vpraša: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Iz odgovorov se pokaže, da imajo ljudje Jezusa za preroka. Zatem učitelj zastavi učencem ključno vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Tokrat odgovori samo Peter: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Tu imamo izpoved, je pripomnil papež: v Jezusu prepoznati pričakovanega Mesijo, živega Boga, Gospoda lastnega življenja.

Izpoved. »Kdo sem jaz zate?«
To temeljno vprašanje Jezus danes zastavlja vsem nam, prav posebej pa pastirjem, je nadaljeval sveti oče. »Je odločilno vprašanje, pred katerim priložnostni odgovori nič ne veljajo, kajti v igri je življenje: življenjsko vprašanje zahteva življenjski odgovor. Bolj malo koristi poznavanje členov vere, če se Gospoda Jezusa ne izpoveduje v lastnem življenju.« Danes nas On gleda v oči in nas sprašuje: »Kdo sem jaz zate?« Kakor da bi rekel: »Sem še vedno jaz Gospod tvojega življenja, smer tvojega srca, razlog tvojega upanja, tvoje neomajno zaupanje?« S svetim Petrom danes tudi mi obnovimo svojo »življenjsko izbiro« kakor učenci in apostoli. S prvega Jezusovega vprašanja preidimo na drugo, da bi bili »njegovi« ne samo v besedah, ampak z dejanji in v življenju.

Vprašajmo se ali smo »salonski kristjani«, ki klepetajo, kako potekajo stvari v Cerkvi in svetu, ali pa smo »apostoli na poti«, ki izpovedujejo Jezusa z življenjem, ker imajo v srcu Njega. »Kdor izpoveduje Jezusa, ve, da ni na njem samo izražati mnenja, ampak dati življenje; ve, da ne more verovati na mlačen način, ampak je poklican 'goreti' za ljubezen; ve, da v življenju ne more plavati na površju ali pa se vdajati dobremu počutju, ampak mora tvegati in odriniti na globoko, vsak dan se podati v darovanje sebe. Kdor izpoveduje Jezusa, dela kakor Peter in Pavel: sledi mu do kraja; ne samo do določene točke, ampak vse do kraja; in sledi mu po njegovi poti, ne po svojih poteh. Njegova pot je pot novega življenja, veselja in vstajenja, je pot, ki gre preko križa in preganjanj.«

Preganjanje. Brez križa ni Kristusa, brez križa ni kristjana
Preganjanje pa je bila tudi druga beseda, ob kateri se je med homilijo zaustavil papež Frančišek. Ne samo, da sta Peter in Pavel za Kristusa dala kri, celotna skupnost je na začetku bila preganjana, kakor je o tem govorilo prvo berilo iz Apostolskih del (glej Apd 12,1-11). »Tudi danes so na različnih koncih sveta, včasih tudi v ozračju tišine – neredko v sokrivi tišini, mnogi kristjani izključeni, obrekovani, diskriminirani, predmet nasilja – tudi smrtnega, pogosto brez dolžnega zavzemanja nekoga, ki bi lahko dosegel spoštovanje njihovih nedotakljivih pravic,« je opozoril papež.

Posebej je izpostavil Pavlove besede, izrečene preden se je »izlil kot daritev« (glej 2 Tim 4,6). Zanj je živeti bilo Kristus (glej Flp 1,21) in to Kristus križani, ki je zanj daroval življenje (glej Gal 2,20).  Pavel je kot zvesti učenec sledil Učitelju in tudi sam zanj daroval življenje. »Brez križa ni Kristusa, a brez križa niti ni kristjana,« je zatrdil papež Frančišek. Sveti Avguštin zapiše, da »lastno krščanski kreposti ni samo delati dobro, ampak tudi prenašati hudo«, kakor Jezus. Prenašati hudo pa po papeževih besedah ne pomeni samo biti potrpežljiv in iti dalje vdan v usodo. »Prenašati je posnemati Jezusa: je nositi težo, nositi jo na ramenih zanj in za druge. Pomeni sprejeti križ, ko hodimo naprej z zaupanjem, ker nismo sami: križani in vstali Gospod je z nami.« Tako lahko s Pavlom rečemo, da »v vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni« (2 Kor 4,8-9).

Prenašati pomeni znati zmagati z Jezusom na Jezusov način, ne na način sveta. Zato Pavel zapiše: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Edini način njegove dobrega boja je bilo »živeti za«: ne »zase«, ampak »za Jezusa in za druge«. Živel je tako, da je tekel, to pomeni brez prizanašanja samemu sebi, nasprotno, z razdajanjem sebe. Pravi, da je ohranil eno samo stvar. Ne zdravja, ampak vero, torej izpoved v Kristusa. Zaradi ljubezni do njega je živel preizkušnje, ponižanja in trpljenje, ki se jih nikoli ne sme iskati, ampak jih sprejeti. »In tako v skrivnosti bolečine, darovane za ljubezen, v tej skrivnosti, ki jo mnogi preganjani bratje, revni in bolni utelešajo tudi danes, blesti zveličavna moč Jezusovega križa.«

Molitev. Voda, ki hrani upanje in zaupanje
Tretji poudarek papeževe današnje homilije je govoril o molitvi. »Življenje apostola, ki vre iz izpovedi in se izliva v daritev, vsak dan teče preko molitve,« je izpostavil. »Molitev je nepogrešljiva voda, ki hrani upanje in daje rast zaupanju. Molitev nam daje čutiti, da smo ljubljeni, in nam omogoča, da ljubimo.« Pomaga nam iti naprej v temnih trenutkih, ker prižiga Božjo luč. V Cerkvi je molitev tista, ki nas vse podpira in nam pomaga premagati preizkušnje. To smo videli tudi v prvem berilu iz Apostolskih del: »Peter je bil takrat pod stražo v ječi, Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu« (Apd 12,5). Cerkev, ki moli, je varovana od Gospoda in hodi v Njegovem spremstvu. »Moliti pomeni zaupati mu pot, naj skrbi za njo. Molitev je moč, ki nas združuje in podpira, je sredstvo proti osamitvi in samozadostnosti, ki vodita v duhovno smrt. Duh namreč ne veje, če se ne moli, in brez molitve se ne odprejo notranji zapori, ki nas držijo kot ujetnike.«

Kot je dejal Frančišek, naj sveta apostola pomagata, da bodo imeli srce kakor onadva, utrujeno in pomirjeno v molitvi: utrujeno, ker prosi, trka in posreduje, ker je obteženo z mnogimi osebami in situacijami; obenem pa pomirjeno, kajti Duh prinaša tolažbo in trdnost, kadar se moli. »Kako nujno je imeti v Cerkvi učitelje molitve, a najprej biti moški in ženske molitve, ki živijo molitev!« je poudaril sveti oče.

Gospod posreduje, kadar molimo; On, ki je zvest ljubezni, ki smo mu jo izpovedali, in nam je blizu v preizkušnjah. On je spremljal pot apostolov in spremljal bo tudi navzoče kardinale, je dejal papež. Blizu bo tudi nadškofom, ki bodo s prejemom palija potrjeni v življenju za čredo, ko bodo posnemali Dobrega pastirja, ki jih podpira, ko jih nosi na svojih ramenih.