S papežem Frančiškom skozi minuli teden (12. – 17. junij 2017)

Splošna avdienca: Ljubezen kliče ljubezen
»Nihče med nami ne more živeti brez ljubezni,« je dejal papež Frančišek med splošno avdienco v sredo. »Pademo lahko v strašno zasužnjenost, če mislimo, da si je ljubezen treba zaslužiti. Morda velik del tesnobe sodobnega človeka izvira ravno iz tega: verjeti, da nismo močni, privlačni in lepi, in se torej nihče ne bo ukvarjal z nami. Mnoge osebe danes iščejo vidnost samo zato, da bi zapolnile notranjo praznino. Kakor da bi bili osebe, ki večno potrebujejo potrditve.« A si predstavljate svet, kjer vsi moledujejo, da bi pri drugih vzbudili pozornost, nihče pa ni pripravljen »zastonj imeti rad« drugo osebo? Zdi se sicer človeški svet, a v resnici je to stvarnost pekla. Mnogi človekovi narcisizmi nastanejo iz občutka osamljenosti in tudi osirotelosti. Za mnogimi vedenji, na videz nerazložljivimi, se skriva vprašanje: Je mogoče, da jaz nisem vreden, da bi me kdo poklical po imenu, da bi torej bil ljubljen? Kajti ljubezen vedno kliče po imenu. Ne obstajajo hudobni ali zlobni ljudje, ampak obstajajo »nesrečne osebe«.  »In kaj nas lahko naredi srečne, če ne doživetje dane in prejete ljubezni? Življenje človeškega bitja je izmenjava pogledov. Nekdo, ki nas gleda, nam izvabi prvi nasmeh. In se zastonj nasmejimo nekomu, ki je zaprt v žalosti in mu tako odpremo pot izhoda … Ljubezen kliče ljubezen močneje kot pa sovraštvo kliče smrt. Jezus ni umrl in vstal zase, ampak za nas, da bi naši grehi bili odpuščeni.«

Ostali dogodki …
V začetku prejšnjega tedna je v Vatikanu potekalo srečanje sveta kardinalov, ki se ga je udeležil tudi papež Frančišek. V soboto je na avdienco s papežem prišla nemška kanclerka Angela Merkel. Sicer pa je izšla tudi poslanica za svetovni dan revnih, ki bo letos potekal prvič, 19. novembra, na 33. navadno nedeljo. Med jutranjimi mašami, ki jih je sveti oče daroval v kapeli Doma svete Marte, pa smo lahko prisluhnili njegovim homilijam.

Iz Doma svete Marte
Med homilijo v ponedeljek je papež govoril o Božji tolažbi in takole dejal: »Izkušnja tolažbe, ki je duhovna izkušnja, vedno potrebuje drugost, da bi bila polna. Nihče ne more tolažiti samega sebe, nihče. Kdor to poskuša, se bo na koncu gledal v zrcalo, hotel bo zamaskirati samega sebe, se kazati. Tolaži se z zaprtimi stvarmi, ki ne dopuščajo rasti. Zrak, ki ga diha, je narcistični zrak avtoreferencialnosti. To je zamaskirana tolažba, ki ne dopušča rasti. To ni tolažba, ker je zaprta, manjka ji drugost.«

V torek je spregovoril o soli in luči ter izpostavil, da je evangeljsko oznanilo vedno 'da', ne vsebuje nekega 'morda' ali pa 'da in ne skupaj'. »V Jezusu ne obstaja 'ne'. Vedno je 'dà' v Očetovo slavo,« je zatrdil sveti oče. »Tudi mi smo del tega Jezusovega 'da', ker nas je on potrdil z maziljenjem, vtisnil nam je pečat, dal nam je jamstvo Duha. Mi smo soudeleženi, ker smo maziljeni, zapečateni in v roki držimo to gotovost – jamstvo Duha. Duh nas bo vodil do dokončnega 'da', tudi do naše polnosti. Ta isti Duh nam bo prav tako pomagal postati luč in sol, Duh nas vodi h krščanskemu pričevanju.«

O naši slabotnosti in ranljivosti pa je govorila papeževa petkova homilija: »Vsi mi smo ranljivi, krhki, slabotni in potrebujemo ozdravitev. On [Pavel] tako pravi: smo trpinčeni, smo utesnjeni, smo tepeni kot izraz naše slabotnosti, Pavlove slabotnosti, izraz gline. To je naša ranljivost. In ena od najtežjih stvari v življenju je priznati lastno ranljivost. Včasih hočemo to ranljivost prikriti, da se ne bi videla. Ali pa jo zamaskirati, da se ne bi videla. Ali pa jo zatajiti … Sam Pavel na začetku tega poglavja pravi 'kar je zaradi sramote skrito' (2 Kor 4,2). Skrivanje je vedno sramotno. To so hinavščine … Vedno obstaja ta odnos med glino in močjo, med glino in zakladom. Mi imamo zaklad v glinenih posodah. A skušnjava je vedno ista: prikriti, zatajiti, ne verjeti, da smo glina. To je ta hinavščina v odnosu do nas samih.«