Papež Frančišek obiskal italijanskega predsednika Mattarello

VATIKAN (sobota, 10. junij 2017, RV) – V predsedniški palači na Kvirinalu sta se danes srečala papež Frančišek in italijanski predsednik Sergio Mattarella. Sveti oče je tako vrnil obisk, ki ga je Mattarella opravil v Vatikanu, 18. aprila 2015, kmalu po svoji izvolitvi za predsednika.

Papež in italijanski predsednik sta se najprej zadržala v zasebnem pogovoru, sledila je običajna izmenjava darov ter predstavitev uradnih delegacij, zatem pa še kratka zaustavitev v kapeli Oznanjenja. Podala sta se tudi v kvirinalske vrtove, kjer sta pozdravila okoli 200 otrok s popotresnih območij osrednje Italije. Tako Mattarella kot Frančišek sta imela tudi uradna govora. Papež je spregovoril o upanju, s katerim gleda na Italijo, izpostavil prizadevnost države na področju sprejemanja beguncev in migrantov ter sodelovanje med Italijo in katoliško Cerkvijo.

Hvaležno upanje, utemeljeno na spominu
»Na Italijo gledam z upanjem. Upanjem, ki je ukoreninjeno v hvaležnem spominu do očetov in dedov,« je papež začel svoj govor in pri tem spomnil, da so tudi njegove korenine tukaj, v Italiji. Te generacije so ohranile temeljne vrednote, kot so dostojanstvo osebe, družina, delo …, ki so tudi v središču italijanske Ustave, ki je nudila in nudi stabilen okvir za demokratično življenje naroda. »Upanje, torej, utemeljeno na spominu, hvaležnem spominu,« je ponovil.

Izzive spremeniti v nove priložnosti
V današnjem času je Italija skupaj s celotno Evropo poklicana soočiti se z različnimi problemi in tveganji, med katerimi je papež omenil mednarodni terorizem, migracijski pojav ter težave mladih generacij pri dostopu do stabilnega in dostojnega dela. Pri tem je izrazil zadovoljstvo, da pa si Italija »prizadeva te izzive preoblikovati v povode za rast in nove priložnosti«.

To med drugim dokazujejo sprejemanje številnih beguncev, ki pristanejo na italijanskih obalah, prva pomoč, ki jo zagotavljajo italijanske ladje v Sredozemlju, in delo številnih prostovoljcev, med katerimi je papež izpostavil cerkvene organizacije in organizme ter kapilarne župnijske mreže. Dokaz je tudi častno delo Italije na mednarodnem področju za mir, ohranjanje varnosti in sodelovanje med državami. Papež je prav tako želel spomniti na moč, okrepljeno z vero, s katero so prebivalci osrednje Italije živeli dramatično izkušnjo potresa.

Način, s katerim sta država in italijanski narod pristopila k migracijski krizi, in tudi pomoč v potresu prizadetemu prebivalstvu sta po papeževih besedah »izraz čustev in drž, ki imajo svoj najpristnejši izvir v krščanski veri, ki je oblikovala značaj Italijanov in ki v dramatičnih trenutkih najbolj zažari«. V zvezi z migracijskim pojavom je Frančišek še dejal, da je jasno, da samo nekatere države ne morejo v celoti prevzeti bremena in za prispele ljudi zagotoviti urejeno integracijo v družbeno tkivo. »Zato je nepogrešljivo in nujno, da se razvije široko in jasno mednarodno sodelovanje,« je dodal.

Stabilno delo in politika, ki podpira družino
Frančišek je v nadaljevanju izpostavil zaposlitveno vprašanje. Pozval je k ustvarjanju in spremljanju procesov, ki bodo ustvarjali nove priložnosti za dostojno delo. »Stiske mladih, revščina, težave, s katerimi se srečujejo mladi pri oblikovanju družine in rojstvu otrok, imajo skupni imenovalec v nezadostni ponudbi dela, ki je včasih tako nestalno ali slabo plačano, da ne dopušča nikakršnega načrtovanja,« je zatrdil.

Stabilno delo in politika, ki dejansko podpira družino (prvi in temeljni prostor, v katerem se oblikuje oseba-v-odnosu), sta po papeževih besedah pogoja za avtentičen in trajen razvoj ter za harmonično rast družbe. »Sta dva stebra, ki dajeta podporo skupnemu domu in ki jo krepita za soočanje s prihodnostjo v duhu, ki ni vdan in boječ, ampak ustvarjalen in poln zaupanja,« je zatrdil Frančišek. Nove generacije imajo pravico, da lahko hodijo proti pomembnim ciljem in sledijo svoji usodi, in sicer na način, da spodbujeni s plemenitimi ideali najdejo moč in pogum za potrebne žrtve za dosego cilja, da bi tako v odnosih, pri delu, v družini in družbi gradili prihodnost, ki je vredna človeka. Zato se od vseh, ki so odgovorni na političnem in administrativnem področju, pričakuje potrpežljivo in ponižno delo za skupno dobro, ki si prizadeva za »okrepitev vezi med ljudmi in institucijami«.

Cerkev v Italiji tesno povezana z dušo države
Papež Frančišek je ob koncu spregovoril še o Cerkvi v Italiji: »Cerkev v Italiji je vitalna stvarnost, ki je tesno povezana z dušo države, s čutenjem njenega prebivalstva. Živi veselje in bolečino ter si glede na svoje možnosti prizadeva lajšati trpljenje, krepiti družbene vezi, pomagati vsem pri izgrajevanju skupnega dobrega.« Sveti oče je izpostavil, da Cerkev upa na sodelovanje med cerkveno skupnostjo in politično skupnostjo, v kolikor sta obe v službi istih ljudi. Spomnil je na sporazum iz leta 1984, kjer je izraženo prizadevanje države in Cerkve v vzajemnem sodelovanju za pospeševanje človeka in dobrega države. To skupno prizadevanje izraža posebno obliko laičnosti, ki ni sovražna in konfliktna, ampak prijateljska in sodelovalna. Je laičnost, ki jo je Benedikt XVI. imenoval pozitivna.

Sveti oče je še izrazil prepričanje, da bo Italija znala izkoristiti vse svoje duhovne in materialne vire za sodelovanje med različnimi civilnimi komponentami, da bo našla pravo pot za urejen razvoj in za vladanje, ki bo ustrezalo pojavom in problematikam, ki so pred njo. »Sveti sedež, katoliška Cerkev in njene ustanove, v skladu s svojimi vlogami in odgovornostmi, zagotavljajo svoje dejansko sodelovanje za skupno dobro,« je poudaril papež. »V katoliški Cerkvi in v načelih krščanstva, s katerimi je oblikovana njena bogata in tisočletna zgodovina, bo Italija vedno našla najboljšega zaveznika za družbeno rast, za svojo slogo in za svoj resnični napredek.«