Jutranja sveta maša: Dela usmiljenja – deliti, sočustvovati, tvegati, pustiti se nadlegovati

VATIKAN (ponedeljek, 5. junij 2017, RV) – Dela usmiljenja naj ne bodo le dajanje miloščine, da si bi razbremenili vest, ampak naj bodo soudeleženost pri trpljenju drugih. Tako se je glasila spodbuda papeža Frančiška med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte, in sicer na dan, ko se vesoljna Cerkev spominja sv. Bonifacija, mučenca in apostola Nemčije.

Izhodišče papeževe homilije je bil odlomek iz Tobitove knjige. Opisuje čas, ko so bili judje pregnani v asirsko deželo. Pravičen mož, po imenu Tobit, pomaga svojim revnim rojakom. Četudi tvega lastno življenje, skrivaj pokopava jude, ki so bili pobiti. Tobit je žalosten vpričo trpljenja drugih.

Delo usmiljenja ne pomeni nečesa storiti, da bi si razbremenili vest
Opravljati štirinajst telesnih in duhovnih del usmiljenja ne pomeni le deliti tistega, kar se poseduje, ampak sočustvovati: »To je trpeti s tistim, ki trpi. Delo usmiljenja ne pomeni nečesa storiti, da bi si razbremenili vest: neko dobro delo, da sem bolj miren, da se znebim neke skrbi … Ne! Pomeni tudi sočustvovati s tujo bolečino. Deliti in sočustvovati: skupaj. Usmiljen je nekdo, ki zna deliti in tudi sočustvovati s problemi drugih oseb.« Iz tega sledijo vprašanja: »Znam deliti? Sem velikodušen? Sem velikodušna? In ko vidim nekoga, ki trpi, ki je v težavah, trpim tudi jaz? Se znam postaviti v čevlje drugega? V položaj trpljenja?«

Deliti, sočustvovati, tvegati
Judom, ki so bili odpeljani v Asirijo, je bilo prepovedano pokopavati rojake. Zaradi tega bi bili lahko ubiti tudi sami. Tobit je tako tvegal. Opravljati dela usmiljenja torej ne pomeni samo deliti in sočustvovati, temveč tudi tvegati. Kolikokrat se tvega! Sveti oče je spomnil na dogajanje v Rimu med vojno. Koliko ljudi je tvegalo, začenši s Pijem XII., da bi skrili jude, da ne bi bili deportirani in ubiti. »Tvegali so svojo kožo! Toda rešiti življenje tistih ljudi je bilo delo usmiljenja. Tvegati!«

Pustiti se »nadlegovati«
Pogosto je človek, ki opravlja dela usmiljenja, s strani drugih zasmehovan. Tako se je zgodilo tudi Tobitu. Imajo ga namreč za nekoga, ki dela norosti, namesto da bi bil miren. Tak človek se pusti »nadlegovati«. Opravljati dela usmiljenja je lahko »nadležno«: »Imam prijatelja, prijateljico, ki je bolan, rad bi ga šel obiskat, a se mi ne da … Raje bi počival ali gledal televizijo … V miru.« Opravljati dela usmiljenja vedno pomeni podvreči se neudobnosti. »Nadlegujejo. Toda Gospod se je neudobnosti podvrgel za nas: šel je na križ. Da bi nam izkazal usmiljenje.«

Delo usmiljenja je sposoben storiti tisti, ki ve, da je bil sam najprej deležen usmiljenja. Usmiljenja, ki ga je Gospod dal njemu. Če mi delamo tako, je to zato, ker se je On usmilil nas. Pomislimo na svoje grehe, svoje napake, in kako nam je Gospod odpustil. Odpustil nam je vse. Bil je usmiljen. Bodimo tudi mi usmiljeni z našimi brati. Dela usmiljenja so tista, ki nas potegnejo iz sebičnosti in s katerimi od bliže posnemamo Jezusa.