TRG SV. PETRA (nedelja, 4. junij 2017, RV) – »Danes se konča velikonočni
čas, petdeset dni, ki jih od Jezusovega vstajenja do binkošti še posebej zaznamuje
navzočnost Svetega Duha. On je namreč najodličnejši velikonočni dar. Duh stvarnik
je, ki vse dela novo. V današnjih berilih sta predstavljeni dve novosti: v prvem Duh
nareja iz učencev novo ljudstvo; v evangeliju ustvarja v učencih novo srce.«
S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je daroval
na Trgu sv. Petra ob navzočnosti velike množice vernikov, med katerimi so bili
predvsem člani katoliške karizmatične prenove.
Novo ljudstvo
Novo ljudstvo. Na binkoštni dan se je Duh spustil z neba v obliki »jezikov,
podobnim plamenom, ki so se razdelili in so obstali nad vsakim. Vsi so bili napolnjeni
s Svetim Duhom in začeli so govoriti v drugih jezikih« (Apd 2,3-4). Božja beseda s
tem opiše delovanje Duha, ki je naprej obstal na vsakem od njih in zatem med vsemi
vzpostavi komunikacijo. Vsakemu da en dar in vse zbere v enost. Z drugimi besedami,
isti Duh ustvarja različnost in enost in na ta način oblikuje novo ljudstvo, tako
raznovrstno, a združeno: vesoljno Cerkev. Najprej z domišljijo in nepredvidljivostjo
ustvarja različnost, saj v vsakem obdobju stori tako, da zacvetijo nove in različne
karizme. Zatem isti Duh uresniči enost: poveže, zbere, vzpostavi harmonijo: »S svojo
navzočnostjo in s svojim delovanjem poveže v eno duhove, ki so si med sabo različni
in ločeni« (sv. Ciril Aleksandrijski, Komentar Janezovega evangelija, XI. 11). Tako
da je resnična enost, tista, kot jo hoče Bog, ki ni uniformiranost, ampak je enost
v različnosti.
Skušnjave proti enosti v različnosti
Da pa to storimo, si je dobro pomagati, izogniti se dvema ponavljajočima se skušnjavama.
Prva je ta, ko iščemo različnost brez enosti. To se zgodi, ko se hoče razlikovati
od drugih, ko se oblikujejo koalicije in stranke, ko se togo vztraja na stališču izključevanja,
ko se zapre v lastne posebnosti, ko se kdo ima za boljšega ali ko so tisti, ki imajo
vedno prav. So tako imenovani varuhi resnice. Tedaj se izbere del, ne vse, pripadati
k temu ali onemu, ne pa Cerkvi, se postane 'navijač' enega dela, ne pa brat in sestra
v istem Duhu, torej 'desni' ali 'levi' kristjani, ne pa Jezusovi; togi varuhi preteklosti
ali avantgardisti prihodnosti, ne pa ponižni in hvaležni otroci Cerkve. Tako pride
do različnosti brez enosti. Nasprotna skušnjava pa je, če iščemo enost brez različnosti.
Na ta način pa enost postane uniformiranost, obveznost delati vse skupaj in isto,
misliti vsi na isti način. Tako se enost skrči na enakost in ni več svobode. Toda
sveti Pavel pravi: »Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2Kor 3,17).
Molitev za sprejem Njegove enosti
Naša molitev k Svetemu Duhu je torej to, da prosimo milost za sprejem njegove enosti,
torej pogled, ki objame in ljubi onkraj osebnih prednosti, Njegovo Cerkev, našo Cerkev.
Zavzeti se torej za enost vseh tako, da opravimo govorice s katerimi se seje ljuljko
in zavist, ki zastruplja, kajti biti moški in ženske Cerkve pomeni biti moški in ženske
občestva. Prosimo pa tudi za srce, ki čuti Cerkev kot svojo mater in svoj dom, gostoljuben
in odprt dom, kjer si lahko podelimo raznovrstno veselje Svetega Duha.
Novo srce
Sedaj preidimo k drugi novosti: novo srce. Ko se je Vstali Jezus prvič prikazal
svojim, je rekel: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni;
katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23). Jezus ni obsodil svojih, ki
so ga med trpljenjem zapustili in zatajili, ampak jim podari Duha odpuščanja. Duh
je prvi dar Vstalega in je predvsem za odpuščanje grehov. Glejte, začetek Cerkve;
glejte, lepilo, ki nas drži skupaj; cement, ki drži skupaj opeko doma: odpuščanje.
Kajti odpuščanje je naj, naj dar, je največja ljubezen, je to, kar nas ne glede na
karkoli ohranja povezane, ki onemogoča razpad, ki okrepi in utrjuje. Odpuščanje osvobaja
srce in omogoča ponovni začetek. Opuščanje daje upanje, brez odpuščanja ne moremo
graditi Cerkve.
Duh opuščanja
Duh odpuščanja, ki vse razreši v skladnost, nas preganja, da zapustimo druge poti,
tisto površno njega, ki sodi; tisto brez izhoda njega, ki zapira vsaka vrata; tisto
enosmerno njega, ki kritizira druge. Duh pa nas nasprotno priganja, da hodimo po dvosmerni
poti prejetega in podarjenega odpuščanja, božanskega usmiljenja, ki postane ljubezen
bližnjemu, dejavna ljubezen, kot »edini kriterij« po katerem mora biti vse storjeno
ali ne storjeno, spremenjeno ali ne spremenjeno«. Prosimo za milost, da bomo delali
vedno lepše obličje naše matere Cerkve tako, da jo bomo prenavljali z odpuščanjem
in popravljanjem nas samih, kajti le tako bomo lahko z dejavno ljubeznijo popravljali
druge.
Molitev, da bomo odpuščali, kakor ti odpuščaš
To prosimo Svetega Duha, ogenj ljubezni, ki gori v Cerkvi in v nas, čeprav ga pogosto
pokrivamo s pepelom naših krivd: »Božji Duh, Gospod, ki si v mojem srcu ter v srcu
Cerkve, Ti, ki pelješ naprej Cerkev oblikujoč jo v različnosti, pridi. Da bi lahko
živeli, te potrebujemo, kakor potrebujemo vodo. Ponovno se spusti nad nas in uči nas
enosti, prenovi naša srca in uči nas ljubiti, kakor nas Ti ljubiš, odpuščati, kakor
ti odpuščaš. Amen.«
Pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška
Poslanstvo v srcu krščanske vere
Po obhajilni prošnji je sveti oče naznanil:
»Dragi bratje in sestre, danes na praznik binkošti, bo objavljena moja poslanica za
naslednji Svetovni misijonski dan, ki se vsako leto obhaja v mesecu oktobru. Tema
je: Poslanstvo v srcu krščanske vere. Sveti Duh naj podpira poslanstvo Cerkve po vsem
svetu in daje moč vsem misijonarjem in misijonarkam evangelija. Duh naj vsemu svetu
podari mir; ozdravi krvaveče rane vojne in terorizma, ki je tudi nocoj v Londonu prizadel
nedolžne civiliste. Molimo za žrtve in za njihove domače.
Prosimo sedaj za materinsko priprošnjo Devico Marijo. Naj nam izprosi milost, da nas bo z vso močjo poživljal Sveti Duh, da bomo z vso evangeljsko iskrenostjo pričevali Kristusa.
All the contents on this site are copyrighted ©. |