2017-06-03 10:56:00

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI za slovesni praznik Binkošti


Apd 2,1-11
Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko je zaradi tega nastal hrup, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: 'Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!

1 Kor 12,3-7.12-13
Zato vas spominjam, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne pravi: »Jezus je izobčen,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur pa je dano razkritje Duha v skupno korist. Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako je tudi Kristus. Saj smo bili namreč enem Duhu vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

Jn 20,19-23
Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil sredo mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi!
Kakor je Oče mene poslal,
tudi jaz vas pošiljam.«
In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Razlaga cerkvenih očetov
V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzočih narodov in čudenje množice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslušalcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odrešenih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teološki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izročitev nove sinajske postave na binkošti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so prišla v Jeruzalem, torej se novi Izrael v moči Svetega Duha obrne na stari Izrael. Cerkveni očetje zaznavajo pri Luku teologijo, ki namiguje na novi Sinaj, ko poudarjajo pomen petdesetih dni, nekateri opozarjajo na besedo 'začetek evangelija', kar bi pomenilo začetek novega ljudstva. Sv. Janez Krizostom, sv. Ciril Jeruzalemski in Arator pa povežejo krst kristjanov s krstom v Svetem Duhu. Bedi Častitljivemu in Cirilu Jeruzalemskemu je iz dejstva Lukovega omenjanja daru jezikov jasno, da nakazuje na propad Babilona, ter na to, da prisotnost tega daru kaže na univerzalnost (vesoljnost) Cerkve. K temu pritrjujejo še sv. Avguštin, sv. Leon Veliki ter sv. Kasiodor. »Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

»Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

Misli Benedikta XVI.
Na binkoštni praznik se je Cerkev v minulih dneh pripravljala z molitvijo, z vztrajno in ponavljajočo prošnjo Bogu za ponovno izlitje Svetega Duha nad nas. Tako je Cerkev ponovno doživela to, kar se je zgodilo na njenih začetkih, ko so apostoli zbrani v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Zbrani so bili v ponižnem in zaupljivem pričakovanju, da se bo izpolnila Očetova obljuba o kateri jim je govoril Jezus: »Vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu ... prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas« (Apd 1,5.8). Knjiga apostolskih del poudarja, da so vsi zbrani v dvorani zadnje večerje »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Molitev je torej osnovna dejavnost porajajoče se Cerkve, saj po njej od Gospoda prejema enotnost in se pusti voditi Njegovi volji, kot o tem pričuje žreb s katerim so izbrali kdo bo prevzel Judovo mesto (prim. Apd 1,25).

Od binkoštnega dogodka naprej se v polnosti razodeva zveza med Kristusovim Duhom in Njegovim mističnim Telesom, ki je Cerkev. Rad bi se zaustavil ob enem posebnem vidiku delovanja Svetega Duha, to je ob prepletanju mnogovrstnosti in edinosti. O tem govori drugo berilo, ko razpravlja o skladnosti različnih milostnih darov v občestvu z istim Duhom. To se zelo jasno pokaže že v današnjem odlomku iz Apostolskih del. V binkoštnem dogodku je jasno, da pripadajo Cerkvi številni jeziki in različne kulture, ki se lahko v veri medsebojno razumejo in bogatijo. Sveti Luka nam želi jasno posredovati temeljno zamisel, da je Cerkev že od svojega rojstva katoliška to je vesoljna.

Evangeljski odlomek nam čudovito razjasni povezanost med Jezusom, Svetim Duhom in Očetom. Sveti Duh je namreč predstavljen kot dih vstalega Jezusa Kristusa (prim. Jn 20,22). Primerjava je ponovno vzeta iz stvarjenja. Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha v njih, človeku Božje življenje.








All the contents on this site are copyrighted ©.