Kardinal Comastri o svoji novi knjigi ‘Križani je živ’

VATIKAN (ponedeljek, 27. februar 2017, RV) – Križani je živ: to je naslov nove knjige kardinala Angela Comastrija, papeževega vikarja za Vatikan. Delo, ki je izšlo v teh dneh, je posebej pomenljivo sedaj, ko se približujemo začetku postnega časa, ki nas bo povedel do Gospodove velike noči. Bralce namreč uvaja v tako imenovano »terapijo usmiljenja«. In sicer preko pripovedi o spreobrnjenju ali preobrazbi ljudi, ki se jih je dotaknila moč križa.

Solženicin: »Ljudje so pozabili na Boga.«
Ruski pisatelj in zgodovinar Aleksander Solženicin, spominja kardinal Comastri, ko predstavlja svojo knjigo, je zatrdil: »Ljudje so pozabili na Boga.« Solženicin je kot otrok v vasi, kjer je takrat živel, slišal ljudi med seboj razpravljati, zakaj se v Rusiji dogajajo vse tiste nesreče. Bila so leta, ko se je začela uveljavljati Stalinova kruta diktatura. Starejši ljudje so govorili, da gre za posledico tega, da so zapustili Boga. »To velja tudi danes,« poudarja Comastri: »Živimo v družbi, v kateri gospodujeta dve značilnosti. Nasilje in nezadovoljstvo.« Oba najdemo vsepovsod.

Kardinal nadaljuje, da pa je Bog kakor »nosilni tram«, ki podpira streho smisla življenja: če je Bog vstopil v zgodovino, zgodovina mora imeti nek pozitiven izid. Lahko smo prepričani, da bodo na koncu zmagali dobri. Torej, vedoč, da je Križani živ, kar pomeni, da je Jezus v zgodovini, da je na naši strani – vedoč to – moramo imeti veliko upanje in veliko zaupanje: »Svet se lahko spremeni, svet se lahko prenovi, in ne le to, zmaga dobrih je zagotovljena.«

Mati Terezija: »Prižgimo luč. Ali še bolje, sami postanimo luč.«
Comastrijeva knjiga pripoveduje o vstajenju. Dokler le kričimo »tema je!«, se luč ne prižge. Mati Terezija je pogosto govorila, da kričati o temi ne služi ničemur. Pri tem je dodala: »Prižgimo luč. Ali še bolje, sami postanimo luč.« Na začetku postnega časa moramo vsi prepoznati, da imamo v sebi kakšno »območje sence«, nekaj prostora, kjer se nabira prah. Postni čas pomeni ponovno očistiti dušo, jo narediti bolj svetlečo. Tako, da velikonočni dan ne bo le spomin na Jezusovo vstajenje, ampak tudi trenutek, ko se sami približamo vstajenju.

»Terapija usmiljenja«
Ljudje današnjega časa po Comastrijevih besedah potrebujejo terapijo Božjega usmiljenja, saj je usmiljenje »srce evangelija«. Evangelist Luka v 15. poglavju pripoveduje, kako se je nekega dne godrnjalo zoper Jezusa, ker se je ljudem zdel preveč dober z grešniki. Na to je Jezus odgovoril s tremi prilikami, s katerimi je hotel povedati: »Ne veste, kdo je Bog. Bog ni, kakršen vi mislite, da je. Bog je kakor pastir, ki ima sto ovc, in ko izgubi eno, bi lahko rekel: '99 mi jih zadošča.' Vendar pa gre, nasprotno, iskat izgubljeno ovco. To je Bog.«

Jezus v evangeliju na istem mestu še pove, da se v nebesih praznuje zaradi tistega – enega samega – grešnika, ki se spreobrne. Kakor ovca tudi izgubljena drahma iz druge prilike predstavlja grešnika. In žena, ki jo išče, je podoba Boga, ki naredi vse, da bi nas ponovno našel. Čudovita pa je po Comastrijevih besedah tudi prilika o izgubljenem sinu, ki je zaloputnil vrata za seboj, pobegnil od doma, a nato končal v svinjaku. Težko si je predstavljati kaj bolj ponižujočega. »Prepričan sem, da se je Jezus, ko je pripovedoval to priliko, na določeni točki ustavil, in sicer v trenutku, ko je rekel: 'Toda sin se je pokesal in rekel: Vrnil se bom k očetu.' Vedno sem si predstavljal, da se je Jezus v tem trenutku ustavil in rekel: 'Predstavljajte si to srečanje.'«

Bog nikoli ne izgubi značilnosti očeta
Misliti, da bo oče sina v tem trenutku natepel, je človeško in ne Božje razmišljanje. Oče ga je zagledal že od daleč, ker ga je pričakoval. Lepo je gibanje, ki ga nakažejo glagoli: pritekel je, ga objel in poljubil. Mi torej lahko izgubimo »značilnosti otrok«, je zaključil kardinal Comastri, a »Bog nikoli ne izgubi značilnosti očeta«.