P. Nikolaj Aracki Rosenfeld OCist je v Rimu obranil doktorsko tezo z naslovom: Praznovanje in slavljenje zaveze

RIM (petek, 24. februarja 2017, RV) – V četrtek, 23. februarja, ob 17.30 uri je na Papeškem liturgičnem inštitutu sv. Anzelma v Rimu p. Nikolaj Aracki Rosenfeld OCist branil doktorsko tezo z naslovom: Praznovanje in slavljenje zaveze (Tipologija – od Svetega pisma do bogoslužja). P. Nikolaja smo prosili, da za Radio Vatikan predstavi svojo doktorsko nalogo.

V teh 2000 letih krščanske zgodovine, je vsaka generacija vero izrazila s teologijo miselnih kategorij odvisnih od lastnega ali pa od izročenega filozofskega in kulturnega okolja. Res pa je tudi, da je v sodobnem času izjemno veliko sprememb tako v znanosti, še bolj na kulturni ravni, tudi na ravni jezika in terminologije, zato se mi je zdela koristna vrnitev k svetopisemskem izvoru in kategorijam, ki jih Sveto pismo uporablja za izražanje Kristusove skrivnosti. Skrivnosti, ki jo kot Cerkev živimo in praznujemo, slavimo, in doživljamo ter se je udeležujemo v bogoslužju.

V svojem študiju sem se naslonil na velike poznavalce Svetega pisma svetovnega slovesa ter na Cerkvenih očetov ter na kompleksno zgodovino razvoja cerkvenega obredja. Usmeril sem se k svetopisemskih temeljem, figuram, zgodbam, prerokbam, dogodkom, kjer se skrivnost Božje ljubezni do človeka izrazi z obljubo, oz, z zavezo, paktom, pogodbo, ali pa celo oporoko.

Bogoslužje in kult v Stari zavezi, je eno stalno in postopno ter nenehno podaljševanje zaveze med Bogom izbranega ljudstva in generacijami, ki niso bile recimo prisotne ob odhodu iz Egipta, ali pa ob sklenitvi zaveze z Mojzesom na Sinaju, kar je zapisano v Mojzesovih Knjigah. Je pa zato vsaka naslednja generacija na novo obnovila, podoživela te trenutke, zlasti pa sklenila zavezo znotraj bogoslužnega, kultnega praznovanja.

Po Kristusovi velikonočnem dogodku, zadnji večerji, smrti in veličastnem vstajenju, pa smemo reči, da je evharistija, ali obred v njegov spomin tudi, »Skrivnostna Svatba Njega samega s Cerkvijo. Z Božjim ljudstvom nove zaveze«. To je izraženo v osrednjih besedah evharističnega obreda,: »Ta je kri, moje nove in večne zaveze. Zaveze sklenjene z resnično krvjo. Bogoslužje je torej privilegirano mesto, kjer verni v Boga, in vso njegovo ljudstvo, po Kristusu, sklepajo in obnavljajo temeljno izročitev, da Bogu pripadajo.

Vsi izrazi Cerkvenega bogoslužja: evharistija oz. sveta maša, krstni obred, zakrament sprave, sklenitev zakona, posvečenje duhovnikov, redovne, meniške zaobljube, ali ostali izrazi bogoslužja Cerka, kot so blagoslovi, ali zakramentali, in ki se odvijejo v življenju vernih v Kristusa, zmeraj ponujajo ter obnavljajo, praznujejo in slavijo Kristusovo srečanje, njegov odnos s Cerkvijo, ki je zaročniški odnos. Bogoslužje je zato deleženje že tukaj, na nebeški svatbi Božjega jagnjeta, kot Kristusa imenuje Janez Krstnik.

Sveto pismo in njegova tipološka govorica, mi je omogočila preproste ter univerzalne kategorije, kako izraziti krščansko novost, Kristusovo skrivnost in skrivnostno dogajanje v bogoslužju. Tukaj se, po obredu in molitvah, sklepa in praznuje oz slavi zaročniška zaveza, Nova Zaveza, ki jo ima dobri Bog z vsakim od nas.