S papežem Frančiškom skozi minuli teden (13. – 18. februar 2017)

Kateheza: Krščansko upanje ne razočara
»Mir, ki nam ga daje in zagotavlja Gospod, ni razumljen kot odsotnost skrbi, razočaranj, pomanjkljivosti, trpljenja. Če bi bilo tako, bi se trenutek, ko bi nam uspelo biti v miru, kmalu končal in bi padli v neizogiben brezup. Mir, ki izvira iz vere, pa je dar; je milost izkušnje, da nas Bog ljubi in je vedno ob nas, ne pusti nas samih niti za trenutek našega življenja. In to rodi potrpežljivost, saj vemo, da sta tudi v najtežjih in najbolj pretresljivih trenutkih Gospodovo usmiljenje in dobrota večja od vsake stvari in nas ne bo nič iztrgalo iz njegovih rok in občestva z njim.« Papeževe besede so iz kateheze, ki jo je imel med redno splošno avdienco v sredo, ko je govoril o krščanskem upanju, ki ne razočara. »Upanje, ki nam je bilo dano, nas ne ločuje od drugih, še manj nas vodi v to, da bi druge spravljali na slab glas ali jih izključevali. Gre za izjemen dar, po katerem smo poklicani, da postanemo kanali za vse, s ponižnostjo in preprostostjo. Tako bo naša največja hvala to, da imamo za Očeta Boga, ki nikomur ne daje prednosti, ki nikogar ne izključuje, ampak svojo hišo odpira vsem ljudem, začne pa pri zadnjih in oddaljenih, da bi se kot njegovi otroci naučili tolažiti in podpirati drug druge. Ne pozabite: upanje ne osramoti.«

Papež na Roma Tre: Ne bojte se odpreti za obzorje duha
V petek je sveti oče obiskal rimsko univerzo Roma Tre. Med dvournim obiskom je odgovoril na vprašanja štirih študentov, zbranim pa pripravil tudi govor, ki jim ga je zatem izročil v branje. V njem je mlade takole spodbudil: »Ne bojte se odpreti za obzorje duha. In če prejmete dar vere, kajti vera je dar, se ne bojte odpreti se za srečanje s Kristusom in poglobiti odnos z njim. Vera nikoli ne omejuje področje razuma, ampak ga odpira za celosten pogled na človeka in stvarnost, pri tem pa varuje pred nevarnostjo, da bi osebo omejili na človeški material.« Z Jezusom težave ne izginejo, ampak se k njim pristopa na drugačen način, brez strahu, brez varanja sebe in drugih; k njim se pristopi z lučjo in močjo, ki prihaja od njega. Tako lahko postanemo »delavci intelektualne ljubezni«, začenši z univerzo, saj je ta kraj oblikovanja »modrosti« v najširšem smislu besede, kraj celostne vzgoje osebe. »S tega vidika univerza nudi svoj poseben in nenadomestljiv prispevek k prenovi družbe.«

Spoštovati pravice. Ohranjati identiteto staroselcev
Papež se je v tednu, ki je za nami, srečal tudi s skupino predstavnikov avtohtonih prebivalcev, ki so bili v Rimu na tretjem forumu staroselskih ljudstev. »Bistveni problem je uskladiti pravico do razvoja, vključno s socialnim in kulturnim, z zaščito značilnosti, ki so lastne staroselcem in njihovemu ozemlju,« je dejal in izpostavil »pripravo smernic in projektov, ki bodo upoštevali staroselsko identiteto, in sicer s posebno pozornostjo do mladih in žensk«.

Od športnikov se učiti veselja ob malih stvareh
»Športna dejavnost je dobra za telo in za duha. Omogoča vam izboljšati kvaliteto vašega življenja,« je dejal sveti oče med srečanjem z delegacijo posebnih zimskih olimpijskih iger, ki bodo marca potekale v Avstriji. Osnova vsake športne dejavnosti pa je po papeževih besedah veselje: »Veselje ob gibanju, veselje biti skupaj, veselje do življenja in ob darovih, ki nam jih Stvarnik vsak dan daje.« Ko športniki dosežejo dobre rezultate na nekem tekmovanju ter vidimo lep nasmeh na njihovih obrazih in srečo v njihovih očeh – kajti najlepša zmaga je ravno preseči samega sebe –, se zavemo, kaj pomeni iskreno in zares zasluženo veselje. »Od vas se lahko učimo veseliti se ob malih in preprostih stvareh ter veseliti se skupaj.«

Mnogi še vedno čakajo, da bi spoznali Jezusa
Papež Frančišek je sprejel udeležence generalnega kapitlja Kongregacije marijanskih klerikov Brezmadežnega spočetja Device Marije. Takole jim je povedal: »Obzorja evangelizacije in nujna potreba po pričevanju o evangeljskem sporočilu vsem, brez razlikovanja, predstavljajo prostrano polje vašega apostolata. Mnogi še vedno čakajo, da bi spoznali Jezusa, edinega Odrešenika človeka; in nemalo krivičnih situacij ter moralnih in materialnih stisk poziva vernike k odzivu. Tako zelo nujno poslanstvo zahteva osebno spreobrnjenje in spreobrnjenje skupnosti. Samo srca, ki so popolnoma odprta za delovanje milosti, so zmožna razlagati znamenja časov in sprejeti klice človeštva, ki potrebuje upanje in mir.«

Iz kapele Doma svete Marte …
Ob koncu tokratnega pregleda še misel iz ene od papeževih jutranjih homilij v kapeli Doma svete Marte: »Kajn je dal prednost instinktu, v sebi je raje kuhal to čustvo, ga povečeval, mu pustil rasti. Greh, ki ga je storil kasneje, je bil skrit za tem čustvom, ki je rastlo in rastlo. Tako raste tudi sovraštvo med nami: začne se z nečim majhnim, ljubosumnostjo, nevoščljivostjo, in to nato raste. Življenje gledamo le s tega zornega kota. Tista iver za nas postane bruno, toda to bruno imamo sami. In naše življenje se vrti okoli njega ter uničuje vez bratstva, uničuje bratstvo.« Postopoma postanemo obsedeni s tistim zlom, ki vse bolj raste in nas preganja. Sovraštvo raste in vedno se konča slabo. »Ločim se od svojega brata: ta ni moj brat, ta je sovražnik, ta mora biti uničen, pregnan stran … In tako so ljudje uničeni, tako sovraštvo uniči družine, narode, vse! Tisto grizenje samega sebe od jeze, biti vedno obsedeni z nečim: to se je zgodilo Kajnu, ki je na koncu svojega brata umoril: Ne, brata ni. Sem le jaz. Bratstva ni. Sem le jaz. To, kar se je zgodilo na začetku, se zgodi vsem nam. A ta proces mora biti ustavljen takoj na začetku, ustaviti ga je treba že pri prvi zagrenjenosti. Zagrenjenost ni krščanska. Bolečina da, zagrenjenost ne. Zamera ni krščanska. Bolečina da, zamera ne. Koliko sovraštva, koliko razdorov …«