Sveti oče med homilijo: Vojna se začne v človekovem srcu

VATIKAN (četrtek, 16. februar 2017, RV) – Vojna se začne v človekovem srcu, zato smo vsi odgovorni za varovanje miru. Papež Frančišek je danes zjutraj, ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte, spomnil na trpljenje številnih ljudstev, ki so izčrpani zaradi vojn, katere povzročajo mogočniki in trgovci z orožjem.

Golob, mavrica, zaveza: te tri podobe iz odlomka iz Prve Mojzesove knjige, ki pripoveduje o Noetu, so bile izhodišče papeževe homilije. Noe osvobodi goloba, ki se nato vrne z oljčno vejico. To je znamenje tistega, kar je Bog hotel po potopu: da bi bili vsi ljudje v miru. Golob in mavrica sta po papeževih besedah krhka. Spomnil je, kako je pred dvema letoma med nedeljsko opoldansko molitvijo skupaj z dvema otrokoma z okna apostolske palače spustil dva goloba, ki pa ju je nato ubil galeb. Podobno je z mavrico, ki je lepa in se pojavi po nevihti, a ko pride oblak, izgine.

Gospod bo terjal zadoščenje za kri naših bratov in sestre, ki trpijo v vojni
Zaveza, ki jo Bog sklene, je močna. Vendar pa jo mi sprejmemo s slabotnostjo. Bog sklene mir z nami, a miru ni enostavno varovati. Je vsakodnevno delo, saj je znotraj nas še vedno tisto seme, izvirni greh, Kajnov duh, ki zaradi nevoščljivosti, ljubosumnosti, lakomnosti in želje po nadvladi, začenja vojno. Ko se govori o zavezi med Bogom in ljudmi, se zato omenja kri. »Tudi za vašo kri,« beremo v današnjem prvem berilu, »bom terjal zadoščenje ... Terjal ga bom, tudi od človeka, od slehernega, celo od njegovega brata bom terjal zadoščenje za življenje človekovo.« Smo varuhi bratov, je poudaril sveti oče. Ko pride do prelivanja krvi, je prisoten greh in Bog bo od nas terjal zadoščenje.

Danes se v svetu preliva kri. Danes je svet v vojni: »Številni bratje in sestre umirajo, tudi nedolžni, ker hočejo veliki in mogočni še en kos zemlje več, hočejo nekoliko več oblasti in hočejo še malo več zaslužiti s trgovino z orožjem.« Gospodova Beseda je jasna: »Tudi za vašo kri, ki daje življenje, bom terjal zadoščenje. Terjal ga bom od vsake živali. Terjal ga bom, tudi od človeka, od slehernega, celo od njegovega brata bom terjal zadoščenje za življenje človekovo.« Tudi od nas, ki se nam zdi, da smo tukaj v miru, bo Gospod terjal zadoščenje za kri naših bratov in sester, ki trpijo v vojni.

Vojna se začne v človekovem srcu, začne se doma
Sveti oče je nadaljeval z vprašanji: »Kako sam varujem goloba? Kaj naredim, da bi bila mavrica vedno vodilo? Kaj naredim, da se v svetu ne bi več prelivala kri?« To zadeva vse nas. Molitev za mir ni neka formalnost, prizadevanje za mir ni formalnost. Vojna se začne v človekovem srcu, začne se doma, v družinah, med prijatelji, in potem gre preko, po celem svetu. Kaj naredim, ko začutim, da v moje srce pride nekaj, kar hoče uničiti mir?

»Vojna se začne tu in se konča tam. Novice, ki jih gledamo v časopisih ali televizijskih dnevnikih … Danes umira veliko ljudi in tisto seme vojne, ki v mojem srcu povzroči ljubosumnost, nevoščljivost, lakomnost, je isto – ko zraste in postane drevo – kakor bomba, ki pade na bolnico, na šolo in ubije otroke. Isto je. Vojna napoved se začne tukaj, v vsakem izmed nas. Zato vprašanje: 'Kako jaz varujem mir v svojem srcu, v svoji notranjosti, v svoji družini?' Varovati mir, a ne le varovati: oblikovati ga z rokami, obrtniško, vse dni. In tako nam bo uspelo uresničiti ga v celotnem svetu.«

Papežev spomin na konec vojne
Tisto, kar prinaša mir, je Kristusova kri, ne kri, ki jo pri svojem bratu povzročim jaz ali ki jo z velikimi vojnami povzročijo trgovci z orožjem ali mogočniki zemlje. Na tem mestu je papež Frančišek povedal osebno anekdoto o miru, iz časa, ko je bil otrok. Spominja se, kako je začel zvoniti gasilski alarm in nato še ostali. To je bil način, kako pritegniti pozornost na neko dejstvo, tragedijo ali kaj drugega: »Takoj sem zaslišal sosedo, ki je klicala mojo mamo: 'Gospa Regina, pridite, pridite, pridite!' Moja mama je šla ven nekoliko prestrašena: 'Kaj se je zgodilo?' Tista ženska ji je z druge strani vrta, jokajoč, povedala: 'Vojna se je končala!'«

Papež Frančišek se spominja njunega objema, joka in veselja, ker je bila vojna končana. Homilijo je tako sklenil z molitvijo, naj nam Gospod podari milost, da bi lahko jokajoč rekli: »Vojna je končana.« Da bi lahko rekli, da se je končala vojna v mojem srcu, končala vojna v moji družini, končala vojna v moji četrti, končala vojna na delovnem mestu, da se je končala vojna v svetu. Tako bodo golob, mavrica in zaveza močnejši.