S papežem Frančiškom skozi minuli teden (30. januar – 4. februar 2017)

Papež na svečnico: Z Jezusom biti sredi njegovega ljudstva
»Postaviti se z Jezusom sredi njegovega ljudstva! Ne kakor aktivisti vere, ampak kakor moški in ženske, ki jim je nenehno odpuščeno, moški in ženske, ki so maziljeni v krstu, da bi to Božje maziljenje in tolažbo delili z drugimi.« Besede papeža Frančiška so iz homilije, ki jo je imel med mašo na praznik Jezusovega darovanja v templju in dan posvečenega življenja v baziliki sv. Petra. Posvečene osebe je spodbudil, naj se z Jezusom postavijo sredi njegovega ljudstva, da bi občutili »izziv, da bi odkrili in posredovali 'mistiko', ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo med druge, se med seboj srečujemo, se držimo za roke, se opiramo drug na drugega, da smo deležni te nekoliko zmedene množice, ki se more spremeniti v pravo izkušnjo bratstva, v solidarno karavano, v sveto romanje … Če bi mogli slediti tej poti, bi bilo to nekaj zelo dobrega, zelo zdravilnega, zelo osvobajajočega, velik izvir upanja.« Iti ven iz sebe, da bi se združili z drugimi, ni le nekaj blagodejnega, ampak naše življenje in naše upanje spremeni v hvalnico. Toda to lahko storimo zgolj, če vzamemo za svoje sanje naših ostarelih in jih preoblikujemo v preroštvo.

Kateheza: Krščansko upanje je pričakovanje že izpolnjenega
»Krščansko upanje je pričakovanje nečesa, kar se je že izpolnilo,« je dejal papež med sredino splošno avdienco in krščansko upanje takole ponazoril: »Tam so vrata in jaz upam, da bom prispel do teh vrat. Kaj moram storiti? Hoditi proti vratom. Prepričan sem, da bom prispel do njih. In tako je tudi s krščanskim upanjem. Prepričan sem, da hodim proti nečemu, kar je, in ne kar bi jaz hotel, da je. To je krščansko upanje. Krščansko upanje je pričakovanje nečesa, kar je že bilo izpolnjeno in kar se bo zagotovo uresničilo za vsakega od nas.« Upati torej pomeni učiti se živeti v pričakovanju. In tako najti življenje. Ko se ženska zave, da je noseča, se vsak dan uči živeti v pričakovanju, da bo videla pogled otroka, ki bo prišel na svet. Tudi mi se moramo učiti iz teh človeških pričakovanj in živeti v pričakovanju, da bomo zrli v Gospoda, da ga bomo našli.

Ekonomija občestva: najprej dati sebe, zatem denar
»Ekonomija občestva, če hoče biti zvesta svoji karizmi, ne sme samo zdraviti žrtev, ampak graditi sistem, kjer bo žrtev vedno manj, kjer jih po možnosti sploh več ne bo. Dokler ekonomija proizvaja žrtve, četudi je odvržena ena sama oseba, občestvo še ni uresničeno, praznovanje splošnega bratstva še ni popolno,« je dejal papež podjetnikom, ki so se v Rimu zbrali na srečanju Ekonomija in občestvo. »Občestvo ni samo deliti z drugimi, ampak je tudi pomnožiti dobrine, ustvariti nov kruh, nove dobrine, novo Dobro z veliko začetnico. Živo načelo evangelija ostane dejavno samo, če ga dajemo … Če pa ga ljubosumno ohranjamo samo zase, splesni in umre. Ekonomija občestva bo imela prihodnost, če boste dajali vsem in ne bo ostalo samo znotraj vaše hiše. Dajajte vsem, najprej revnim in mladim, ki to najbolj potrebujejo in znajo iz prejetega daru narediti nove sadove! Da bi imeli življenje v izobilju, se morate naučiti dajati: ne samo poslovnega dobička, ampak vas same.« Prvi dar podjetnika je po papeževih besedah ravno on sam kot oseba: njihov denar, čeprav je pomemben, je premalo. Denar ne rešuje, če ga ne spremlja dar osebe. »Današnja ekonomija, reveži, mladi potrebujejo najprej vašo dušo, vašo spoštljivo in ponižno bratstvo, vašo voljo do življenja in šele nato vaš denar.«

In še …
Sveti oče se je v minulem tednu med drugim srečal s škofi Mednarodne škofovske konference svetih Cirila in Metoda (Ceicem), ki so bili na obisku ad limina apostolorum. Dvakrat smo lahko prisluhnili tudi njegovemu premišljevanju med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma svete Marte. Enkrat je govoril o mučencih: »Mučenci so tisti, ki Cerkev vodijo naprej, so tisti, ki podpirajo Cerkev, ki so jo podpirali in jo podpirajo danes. In danes jih je več kot v prvih stoletjih. Mediji o njih ne govorijo, saj ne predstavljajo novice. Pa vendar je v svetu danes mnogo blaženih kristjanov, saj so preganjani, sramoteni in zaprti. Veliko jih je v zaporu le zato, ker nosijo križ ali izpovedujejo vero v Jezusa Kristusa. To je slava Cerkve in naša podpora in tudi naše ponižanje: mi, ki imamo vse in se za nas vse zdi enostavno, in če nam kaj manjka, se pritožujemo … Toda pomislimo na te brate in sestre, ki danes, v večjem številu kot v prvih stoletjih, trpijo mučeništvo!«

Druga jutranja homilija papeža Frančiška pa je bila namenjena Jezusovemu pogledu: »Grem, gledam Jezusa, hodim naprej, pogled upiram v Jezusa. In kaj odkrijem? Da je On svoj pogled uprl vame! To mi da občutiti tisto veliko začudenje. To je začudenje nad srečanjem z Jezusom. Toda ne bojmo se! Ne bojmo se, kakor se tista stara žena ni bala iti in se dotakniti roba plašča. Ne bojmo se! Tecimo po tej poti, s pogledom vedno uprtim v Jezusa. In deležni bomo tega lepega presenečenja: navdalo nas bo začudenje. Jezus sam je svoj pogled uprl vame.«