Nemški škofje: Amoris laetitia in pastorala zakona v Nemčiji

NEMČIJA (petek, 3. februar 2017, RV) – »Kaj pomeni Amoris laetitia za zakonsko in družinsko pastoralo v Nemčiji?« se glasi izhodiščno vprašanje, ki si ga nemški škofje zastavljajo v dokumentu, sprejetem 23. januarja in izdanem pred nekaj dnevi. Apostolska spodbuda o ljubezni v družini je »vir za življenje para in družin« in vsebuje veliko elementov, ki jih je treba »razvijati v konkretnih pastoralnih situacijah«. Nemški škofje zato postavijo v ospredje štiri tematike, ki so pomembne za pastoralo Cerkve v Nemčiji v prihodnjih letih, četudi – kot priznavajo – v celoti ne izčrpajo bogastva Amoris laetitia.

Priprava na zakon
Prvi poudarek se nanaša na pripravo na zakon, ki mora biti intenzivnejša, bolj obvezujoča in obenem tudi prepričljivejša. Škofje izpostavijo »katehumenat zakona«, ki bi spremljal pare na poti proti prejemu zakramenta in bil »zavestna hoja vere«, upoštevajoč pri tem konkretne situacije življenja.

Spremljanje zakoncev in družin
Na drugem mestu škofje izpostavljajo potrebo po »okrepitvi prizadevanja za spremljanje zakonskega in družinskega življenja«. Spremljanje pa bo moralo tudi pomeniti pomoč v težavah konkretnega življenja. Samo na ta način bodo osebe v svoji vsakdanjosti lahko izkušale »razpoložljivost in človeškost Cerkve«.

Družina kot kraj vere
Ena od štirih smernic Nemške škofovske konference se nanaša na razsežnost vere. »Družine se mora podpirati kot kraje vzgoje v veri in jih okrepiti v tej pogosto zelo težki nalogi.«  Dokument poziva k pastoralnemu spremljanju družin v njihovem iskanju vedno novih oblik vzgajanja otrok, da bodo skozi vsakdanje življenje znali hodili v veri in verski izkušnji.

Versko mešane družine
Četrti poudarek, ki ga nemški škofje izpostavljajo v svojem dokumentu, so raznovrstne situacije, v katerih danes živijo zakonski pari in družine. Pri tem v ospredje postavijo versko mešane družine in jih opredelijo kot »izziv in priložnost na področju ekumenskega dialoga«. Nemožnost pristopanja k obhajanju Gospodove zadnje večerje kaže na bolečo ločitev med kristjani, ki jo doživljajo tudi zakonski pari in družine različnih krščanskih Cerkva. »Zavedamo se, da ni lahko posredovati katoliških stališč v našem času in obenem pristopati k temu problemu s pastoralno odgovornostjo,« zapišejo škofje.

Spremljanje, razlikovanje, vključevanje
Ponudijo tudi nekaj smernic, ki se nanašajo na »slabosti zakonske zveze«, sklicujoč se pri tem na apostolsko spodbudo: spremljanje, razlikovanje, vključevanje. »Če je nerazvezljivost zakona bistveni del vere Cerkve, nam Amoris laetitia pušča le malo dvomov o potrebi po razlikovanju posameznih življenjskih situacij oseb.« Kar se tiče ločenih in civilno ponovno poročenih »mora biti jasno, da pripadajo Cerkvi, da jim Bog ne odteguje svoje ljubezni in da so poklicani živeti ljubezen do Boga in bližnjega, da bi tako bili pristni pričevalci Jezusa Kristusa«.

Ne popustljivost in ne strogost
Amoris laetitia nam za nekatere situacije ponuja možnosti za »sprejem pomoči Cerkve in v nekaterih primerih tudi zakramentalno pomoč«, da bi lahko še naprej hodili v Božji milosti in ljubezni. Kadar zakon ne more biti razveljavljen, je nujno iskati rešitve, ki se nanašajo na vsak primer posebej. Pri tem so pomembni pastoralno spremljani procesi, ki pripeljejo do odločitve in ki lahko odprejo možnost za prejem zakramentov sprave in evharistije. Nemški škofje tukaj posvarijo pred nevarnostjo laksizma (popustljivosti) in rigorizma (strogosti) ter izpostavijo še potrebo po »krepitvi formacije vernikove vesti«.