Papeževa homilija: Cerkev brez mučencev je cerkev brez Jezusa

VATIKAN (ponedeljek, 30. januar 2017, RV) – Največja moč današnje Cerkve je v majhnih preganjanih Cerkvah. Tako je zatrdil papež Frančišek danes zjutraj, ko je daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. V središču pozornosti njegove homilije so bili mučenci. Teh je danes več kot v prvih stoletjih, čeprav mediji ne govorijo o njih.

»Brez spomina ni upanja,« je dejal sveti oče, ko je povabil, da bi se spominjali vseh, ki trpijo mučeništvo. Tudi današnje berilo iz Pisma Hebrejcem spodbuja k spominu na zgodovino Gospodovega ljudstva. Je del 11. poglavja, ki najprej vabi k spominjanju poslušnosti mnogih oseb, od Abrahama dalje. Ta je bil poslušen in je šel iz svoje dežele, ne da bi vedel, kam gre. Nato pa to poglavje govori še o spominjanju velikih podvigov, ki so jih uresničili Gideón, Barák, Samson, David in mnogi drugi v Izraelovi zgodovini, ter, kot že rečeno, o spominjanju mučencev.

Mučenci – slava Cerkve, naša podpora in tudi naše ponižanje
Ti so torej tretja skupina, katere se moramo spominjati: tisti, ki so trpeli in dali svoje življenje kakor Jezus, ki so bili kamnani, mučeni in so umrli z mečem pobiti. Cerkev je namreč to Božje ljudstvo, grešno, a krotko, ki dela velike stvari in tudi pričuje za Jezusa Kristusa vse do mučeništva: »Mučenci so tisti, ki Cerkev vodijo naprej, so tisti, ki podpirajo Cerkev, ki so jo podpirali in jo podpirajo danes. In danes jih je več kot v prvih stoletjih.«

Mediji o njih ne govorijo, saj ne predstavljajo novice. Pa vendar je v svetu danes mnogo blaženih kristjanov, saj so preganjani, sramoteni in zaprti. Veliko jih je v zaporu le zato, ker nosijo križ ali izpovedujejo vero v Jezusa Kristusa: »To je slava Cerkve in naša podpora in tudi naše ponižanje: mi, ki imamo vse in se za nas vse zdi enostavno, in če nam kaj manjka, se pritožujemo … Toda pomislimo na te brate in sestre, ki danes, v večjem številu kot v prvih stoletjih, trpijo mučeništvo!«

»Ne morem pozabiti,« je nadaljeval sveti oče, »pričevanj tistega duhovnika in tiste sestre v katedrali v Tirani: leta in leta zapora, prisilnega dela, ponižanj …« Zanju človekove pravice niso obstajale.

Največja moč Cerkve je v majhnih preganjanih Cerkvah
Največja moč današnje Cerkve je v majhnih preganjanih Cerkvah. Kadar vidimo kakšno veliko cerkveno dejanje, ki je imelo velik uspeh, smo zadovoljni, kar je tudi prav in upravičeno. Je nekaj lepega in v tem je moč. »Toda največja moč današnje Cerkve je v majhnih Cerkvah, zelo majhnih, z malo ljudmi, ki pa so preganjane in so njihovi škofje v zaporih. To je naša slava danes, to je naša slava in naša moč danes.«

Kri mučencev je seme kristjanov
»Cerkev brez mučencev je cerkev brez Jezusa,« tako je še zatrdil papež Frančišek. Nato pa je povabil k molitvi za naše mučence, ki trpijo, za tiste Cerkve, ki nimajo svobode izražanja. Ti so naše upanje. Nekdo je v prvih stoletjih Cerkve govoril, da je kri kristjanov, kri mučencev, seme kristjanov. S svojim mučeništvom, s svojim pričevanjem, s svojim trpljenjem, ko podarijo tudi svoje življenje, zasejejo kristjane za prihodnost in v drugih Cerkvah: »Darujmo to mašo za naše mučence, za tiste, ki sedaj trpijo, za trpeče Cerkve, ki nimajo svobode. In zahvalimo se Gospodu, da smo z močjo Njegovega Duha navzoči v teh naših bratih in sestrah, ki danes pričujejo Zanj.«