2017-01-28 11:32:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za 4. nedeljo med letom


Jezus pravi:  »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani (prim. Mt 5,3-10). Pravzaprav je samo On, Jezus, resnično blažen,. On je pravzaprav resnično ubog v duhu, žalosten, krotak, lačen pravičnosti, usmiljen, čist v srcu, delavec za mir; On je preganjan zaradi pravičnosti. Blagri nam predstavijo Jezusovo duhovno podobo in tako izrazijo njegovo skrivnost, skrivnost smrti in vstajenja, trpljenja in veselje vstajenja. Ta skrivnost, ki je resnična skrivnost blaženosti, nas vabi k hoji za Jezusom in skupaj z njim naproti tej skrivnosti. Če sprejmemo njegov predlog in gremo za njim, vsak v svojih okoliščinah, postanemo deležni njegove blaženosti. Z njim nemogoče postane mogoče tako, da celo kamela gre lahko skozi šivankino uho (prim. Mr 10,25). Z njegovo pomočjo in samo z njegovo pomočjo lahko postanemo popolni, kakor je popoln nebeški Oče (prim. Mt 5,48) (Benedikt XVI., homilija, 1. november 2006).

V središču poslanstva Jezusa Kristusa in s tem tudi nas kristjanov, je oznanjevanje Božjega kraljestva. To oznanjevanje v Kristusovem imenu pa pomeni za Cerkev, duhovnike, redovnike, redovnice, kakor tudi vse krščene, da se je potrebno zavzeti biti v svetu njegove priče. Božje kraljestvo je pravzaprav  Bog sam, ki postane med nami navzoč in po nas kraljuje. Božje kraljestvo se ustvarja takrat, ko Bog živi v nas in ko mi Boga prinašamo v svet.

Sveti Matej nam v svoji verziji blagrov razloži, da materialna revščina sama po sebi še ne zagotavlja, da je nekdo blizu Bogu, saj je lahko srce zakrknjeno in polno poželenja po bogastvu. Nam pa Matej, kakor tudi vse Sveto pismo, da razumeti, da je Bog v vsakem primeru na poseben način blizu revežem. Tako postane jasno: kristjan vidi v revežu Kristusa, ki ga pričakuje in čaka, da se mu kristjan posveti. Kdor hoče korenito hoditi za Kristusom, se mora odpovedati materialnim dobrinam. Živeti to uboštvo pa pomeni izhajajoč iz Kristusa postati notranje svoboden za bližnjega. Za vse kristjane, predvsem pa za nas duhovnike, redovnike in redovnice, tako za posameznike kakor za skupnosti, mora biti vprašanje uboštva in revežev vedno znova predmet resnega spraševanja vesti. Ravno za naše razmere, ko nam ni nič hudega, ko nam nič ne manjka, menim, da moramo še posebej razmisliti, kako iskreno živeti to poklicanost.

Angelus, 30. januar 2011
Dragi bratje in sestre,
na četrto nedeljo med letom nam evangelij predstavi Gospodov veliki govor množici na čudovitih gričih okoli galilejskega jezera. Evangelist Matej je zapisal: »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil« (Mt 5,1-2). »Jezus, novi Mojzes, se usede na katedro 'gore' (Jezus iz Nazareta, Ljubljana 2007, str. 88) in naznani: »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor usmiljenim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti,  blagor čistim v srcu, blagor preganjanim« (prim. Mt 5,3-10). Ne gre za novo ideologijo, temveč za nauk od zgoraj, ki se dotakne človeške pogojenosti. Tiste pogojenosti, ki jo je Gospod s tem, da se je učlovečil, želel prevzeti, da bi jo odrešil. Zato »je govor na gori naravnan v prostranost sveta, sedanjost in prihodnost... in ga je mogoče razumeti in živeti samo v hoji za Kristusom, v hoji skupaj z Njim« (Jezus iz Nazareta, str. 91). Blagri so nov program življenja, ki nas osvobaja lažnih vrednot sveta in nas odpira k resničnim sedanjim in prihodnjim dobrinam. Ko Bog nasiti lačne pravičnosti, obriše solze žalostnim to pomeni, da poleg povračila na viden način, tudi odpre Nebeško kraljestvo. Blagri so prenos križa in vstajenja v bivanje učenca« (ibid. 95). Odsevajo življenje Božjega Sina, ki se pusti preganjati, zaničevati vse do obsodbe na smrt, da bi ljudem podaril odrešenje.

Starodavni puščavnik zatrjuje: »Blagri so Božji darovi, zato se mu moramo hvaležni zanje zahvaljevati, kakor tudi za povračila, ki iz njih izhajajo, torej za Nebeško kraljestvo v prihodnjem veku, za tolažbo že tukaj, za polnost vsega dobrega in Božje usmiljenje... ko smo končno postali Kristusova podoba na zemlji« (Peter Damaščan, Filokalija, 3. zvezek, Torino, str. 79). Zgodovina Cerkve je tista, ki razlaga Evangelij blagrov, to je zgodovina krščanske svetosti, saj, kakor piše sveti Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče« (1Kor 1,27-28). Zaradi tega se Cerkev ne boji uboštva, zaničevanja, preganjanja v družbi, ki jo pogosto potegne vase blagostanje in svetna moč. Sveti Avguštin nas spominja, »da nimamo nobenih zaslug, če trpimo zaradi teh nadlog, ampak samo, če jih prenašamo zaradi Jezusovega imena, ne le z vedrino v srcu temveč z veseljem (De sermone Domini in monte, I, 5,13: CCL 35, 13).

 Dragi bratje in sestre, prosimo Devico Marijo, najodličnejšo Blaženo, za moč, da bomo iskali Gospoda (prim. Sof 2,3) in vedno z veseljem hodili za njim po poti Blagrov.








All the contents on this site are copyrighted ©.