VATIKAN (nedelja, 22. januar 2017, RV) – Papež Frančišek je pretekli teden napisal pismo zaporniškemu kaplanu iz Padove Marcu Pozzi. Izročil mu ga je v torek, 17. januarja, med srečanjem s skupino jetnikov iz zapora Due palazzi, katere je sprejel v Domu sv. Marte. Pismo je napisal ob priložnosti simpozija na temo dosmrtne ječe. Le-ta se je odvil v Padovi ta petek, naslovljen pa je bil Omejena obzorja.
Ne zadušite luči upanja
Sveti oče v besedilu najprej prisrčno pozdravlja vse udeležence simpozija in obenem
izraža svojo bližino zapornikom. Slednjim namenja tudi nadaljnje besede. Pravi, da
moli zanje; da si predstavlja, kako jih gleda v oči in v njihovem pogledu dojame veliko
naporov, bremen in razočaranj, pa vendar prestreže tudi luč upanja. Pri tem papež
doda: »Rad bi vas spodbudil, da nikoli ne zadušite te luči upanja, kadar gledate
v svojo notranjost.« Ohraniti jo prižgano je naša dolžnost, dolžnost tistih,
ki imajo odgovornost in možnost, da vam pomagajo, da bi vaše bivanje kot osebe prevladalo
nad zavestjo, da ste zaporniki: »Ste zaprte osebe: samostalnik mora vedno prevladati
nad pridevnikom, človekovo dostojanstvo mora imeti prednost in mora razsvetljevati
zaporne ukrepe.« Tako piše papež.
Nujno kulturno spreobrnjenje
Zatem pa spodbudi še njihovo premišljevanje, in sicer da bi nakazalo poti človečnosti.
To naj bi bile uresničljive poti, da bi šlo človeštvo skozi blindirana vrata in da
srca ne bi bila nikoli blindirana pred upanjem na boljšo prihodnost za vsakogar. V
tem okviru je nujno kulturno spreobrnjenje, kjer se ne bi sprijaznili z mislijo, da
kazen lahko zapiše zadnjo besedo o življenju; kjer bi zavrnili slepo ulico kaznovalne
pravice in se ne bi zadovoljili z zgolj plačilno pravico; kjer bi se odprli za spravno
pravico in konkretne perspektive glede ponovne vključitve; kjer dosmrtna ječa ne bi
predstavljala rešitve problemov, ampak problem, ki ga je treba rešiti. »Kajti
če je dostojanstvo dokončno zaprto, v družbi ni več prostora za ponoven začetek in
vero v prenoviteljsko moč odpuščanja.«
Usmiljenje, ki odpusti, rehabilitira
V Bogu pa je vedno prostor, da se znova začne in da se prejme tolažbo. Usmiljenje,
ki odpusti, rehabilitira. »Njemu izročam vaše poti, vaše premišljevanje in vaše
upanje,« s temi besedami se zaključuje papeževo pismo: »Vsakomur med vami
in vam dragim osebam pošiljam apostolski blagoslov ter vas prosim, da molite zame.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |