Papeževa homilija v rimski župniji: Grešniki, pa vendar pričevalci

RIM (ponedeljek, 16. januar 2017, RV) – »Obstaja veliko kristjanov, ki izpovedujejo, da je Jezus Bog; obstaja veliko duhovnikov, ki izpovedujejo, da je Jezus Bog, veliko škofov … Toda, ali vsi pričujejo o Jezusu?« Tako je premišljeval papež Frančišek med homilijo med sveto mašo, ki jo je včeraj pozno popoldne daroval med obiskom v župniji sv. Marije v rimski četrti Setteville.

Včerajšnji evangeljski odlomek nam predstavlja Janeza v trenutku, ko pričuje o Jezusu. Ko ga vidi prihajati mu naproti, reče: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: 'Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.' To je Mesija.« Pričuje. Nekateri Janezovi učenci, ki so slišali to pričevanje, so tako šli za Jezusom in bili so zadovoljni: »Našli smo Mesija!« Občutili so Jezusovo navzočnost. Toda zakaj so srečali Jezusa? Ker je obstajal pričevalec, ker je bil neki človek, ki je pričeval o Jezusu.

Biti kristjan pomeni predvsem pričevati o Jezusu
Tako se dogaja tudi v našem življenju, je zatrdil sveti oče. Nadaljeval je z vprašanjem, če biti kristjani za nas predstavlja zgolj enega izmed načinov življenja, kakor da bi bili navijači nekega moštva? Ali pa predstavlja imeti neko filozofijo, držati se zapovedi? »Biti kristjan pomeni predvsem pričevati o Jezusu. To je prvo.« In to je tisto, kar so storili apostoli. Ker so pričevali o Jezusu, se je krščanstvo razširilo po celem svetu. Pričevanje in mučeništvo je isto. Pričuje se v majhnem, a nekateri pridejo do velikega, do tega, da podarijo svoje življenje v mučeništvu. Kakor apostoli. Vendar pa apostoli niso opravili nekega tečaja, da bi postali pričevalci o Jezusu. Niso študirali, niso hodili na univerzo. Sledili so navdihu Svetega Duha, ki so ga čutili v sebi, in temu so ostali zvesti.

Vsi apostoli so bili grešniki, pa vendar so pričevali
Vsi apostoli, vseh dvanajst, so bili sicer grešniki. Ne le Juda, siromak, za katerega ne vemo, kaj se je zgodilo po njegovi smrti, kajti Božje usmiljenje je prisotno tudi v tistem trenutku. Grešniki so bili vsi. Bili so zavistni, ljubosumni drug na drugega, spraševali so se, kdo bo zasedel prvo in kdo drugo mesto. Dva izmed njih sta se celo pogovarjala s svojo materjo, da bi šla govorit z Jezusom, naj da prvo mesto njenima sinovoma. Apostoli so bili takšni. Imeli so grehe. Bili so tudi izdajalci. Ko je bil Jezus prijet, so vsi zbežali. Bili so polni strahu in so se skrili, bali so se. Peter, ki je vedel, da je glavni, je čutil potrebo, da se nekoliko približa in pogleda, kaj se dogaja. In ko je dekla rekla, da je tudi on eden izmed njegovih učencev, je Jezusa zatajil ter izdal. Peter, ki je prvi papež, je Jezusa izdal.

»In ti so pričevalci! Da, kajti bili so pričevalci zveličanja, ki ga prinaša Jezus, vsi so se spreobrnili zaradi tega zveličanja, pustili so se rešiti.« Lepo je, ko Jezus na obali jezera stori čudež in mu Peter reče, naj gre stran od njega, ker je grešnik (glej Lk 5,8). Biti pričevalec namreč ne pomeni biti svetnik, temveč biti ubog moški, uboga ženska, ki reče: »Da, grešnik sem, toda Jezus je Gospod in jaz pričujem o Njem, vse dni si prizadevam delati dobro, popraviti svoje življenje in hoditi po pravi poti.«

Apostoli niso nikoli grdo govorili drug o drugem
Papež Frančišek je v nadaljevanju želel izpostaviti posebno sporočilo. Vsi lahko razumemo, kaj pomeni biti grešniki, pa vendar pričevalci. Toda ko beremo evangelij, med apostoli ne najdemo ene določene vrste greha. Kot že rečeno, so imeli veliko grehov. Nekateri so bili nasilni, hoteli so zažgati vas, ki jih ni sprejela. Bili so izdajalci, bojazljivci … Niso pa bili »klepetulje«, niso grdo govorili drug o drugem. V tem so bili dobri: »Niso se 'skubili'.« V naših skupnostih je pogosto prisoten ta greh, da »se drug drugemu odira kožo«, se obrekuje, se ima za boljše od drugih in se na skrivaj o njih grdo govori. Tega apostoli v evangelijih niso delali. Storili so grde stvari, a tega ne.

Tako mora biti tudi v župniji ali skupnosti, kjer se ve, da je nekdo goljufal ali storil kaj drugega, a se je nato spovedal in se spreobrnil. Grešniki smo vsi. Skupnost, v kateri so prisotni »klepetulje in klepetavci«, je skupnost, ki ni sposobna pričevati.

Župnija, v kateri ni govoric, je popolna župnija
Če torej želimo popolno župnijo, ne sme biti govoric: »Če imaš nekaj proti nekomu, pojdi in mu to povej v obraz, ali povej župniku; ne pa med vami. To je znamenje, da je v neki župniji Sveti Duh. Ostale grehe imamo vsi. Obstaja zbirka grehov: nekdo vzame to, nekdo drug vzame tisto, toda grešniki smo vsi. Tisto, kar skupnost uniči, kakor črv, pa so govorice za hrbtom.«

Papež je na koncu tako izrazil željo, da bi župnijska skupnost na dan njegovega obiska sklenila, da med njimi ne bo govoric. Kadar pride želja, da bi nekaj rekli, se je bolje ugrizniti v jezik. Ta bo zatekel, pa vendar bo zanje to bolje. V evangeliju pričevalci o Jezusu, ki so bili grešniki in so Gospoda tudi izdali, niso nikoli opravljali drug drugega. In to je lepo: »Župnija, v kateri ni govoric, je popolna župnija, je župnija grešnikov, da, toda pričevalcev. To je bilo pričevanje prvih kristjanov: 'Kako se ljubijo, kako se ljubijo!' Ljubiti se vsaj v tem. Začnite s tem. Gospod naj vam da ta dar, to milost: nikoli, nikoli obrekovati drug drugega. Hvala.«