Sveti oče: Da bi hodili za Jezusom, se je potrebno premikati in tvegati

VATIKAN (petek, 13. januar 2017, RV) – Da bi hodili za Jezusom, se je potrebno premikati, duša se ne sme usesti. Tako se je glasil poudarek iz homilije papeža Frančiška med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Nanašal se je na današnji evangeljski odlomek, ki pripoveduje o hromem, katerega so skozi odprtino v strehi spustili v hišo, kjer je bil Jezus. Če je vera resnična, vedno zaobjema tveganje, vendar pa obenem podari pravo upanje.

Ljudje so Jezusu sledili bodisi zaradi zanimanja ali zaradi tolažilnih besed. Papež je pri tem poudaril, da četudi čistost namena ni povsem popolna, je vseeno pomembno hoditi za Jezusom. Ljudi so privlačili njegova oblast, stvari, ki jih je govoril in kako jih je govoril. Za njim so hodili tudi, da bi jih ozdravil, kakor mnoge druge. Res je sicer, da je Jezus včasih oštel ljudi, ki so hodili za njim, ker so jih bolj zanimale koristi kakor pa Božja Beseda. V drugih primerih so ga hoteli imeti za kralja, saj so mislili, da je »popoln politik«. A Jezus je odšel ter se skril.

Nepremični kristjani, ki življenje opazujejo z balkona in sodijo druge
Pa vendar je Gospod pustil, da so vsi hodili za njim. Vedel je namreč, da smo vsi grešniki. Največji problem torej niso bili tisti, ki so hodili za njim, temveč tisti, ki so ostajali pri miru: »Nepremični! Tisti, ki so bili ob robu poti in so opazovali.« Sedeli so, prav zares so se usedli. Tam so sedeli nekateri pismouki, ki niso hodili za njim, a so opazovali. Opazovali so z balkona. V življenju niso hodili, ampak so življenje gledali z balkona. Bili so tam in nikoli niso tvegali. Imeli so se za čiste in niso se vmešavali. So le sodili. In njihove sodbe so bile težke. V svojih srcih so mislili, da so bili ljudje nevedni ter praznoverni: »Kolikokrat tudi nam, ko vidimo pobožnost preprostih ljudi, pride na misel tisti klerikalizem, ki Cerkvi stori veliko slabega.«

Ti pismouki so bili ena izmed skupin nepremičnih: bili so tam, na balkonu, opazovali so in sodili. A obstajajo tudi drugi, ki so v življenju pri miru. Sveti oče je spomnil na človeka, ki je bil 38 let poleg kopeli. Bil je nepremičen, zagrenjen zaradi življenja in brez upanja. Tudi ta ni hodil za Jezusom.

Da bi Jezusa zares srečali, je potrebno tvegati
Vsi tisti ljudje, ki so hodili za njim, so tvegali, da bi ga srečali, da bi našli tisto, kar so hoteli. Osebe iz današnjega evangeljskega odlomka, ki so naredile odprtino v strehi, so tvegale. Gospodar tiste hiše bi jih lahko tožil, lahko bi jih peljal pred sodnika in zahteval, da plačajo: »Tvegali so, toda hoteli so priti k Jezusu.« Tudi žena, ki je bila bolna že 18 let, je tvegala, ko se je na skrivaj dotaknila le roba Jezusovega plašča. Tvegala je, da bi se osramotila, toda želela si je ozdraveti, želela si je priti k Jezusu. Podobno je bilo s kánaansko ženo. Papež Frančišek je pripomnil, da ženske tvegajo več kot moški: »To je res: so pogumnejše! In to moramo priznati.«

Sveti oče je spomnil še na grešnico v Simonovi hiši in na Samarijanko. Vse so tvegale, a dosegle so zveličanje. Hoditi za Jezusom ni enostavno, vendar pa je lepo. Vedno je potrebno tvegati. Pogosto se »postane tudi smešni«. Toda najde se tisto, kar resnično šteje: odpuščeni so ti grehi. Za milostjo, za katero prosimo – zdravje ali rešitev kakšnega problema ali karkoli drugega – je namreč želja, da bi bili ozdravljeni v duši, da bi nam bilo odpuščeno. Vsi vemo, da smo grešniki. Zato hodimo za Jezusom, da bi ga srečali. In tako tvegamo.

Zaupam v Jezusa, izročam svoje življenje Jezusu?
Vprašajmo se: »Tvegam ali hodim za Jezusom zmeraj v skladu s pravili zavarovalne hiše?« Če smo vedno zaskrbljeni, česa vse ne smemo storiti, ne hodimo za Jezusom. Na ta način se usedemo, kakor tisti, ki so sodili. Hoditi za Jezusom, ker nekaj potrebujemo, hoditi tako, da tvegamo: to pomeni hoditi za njim z vero, izročiti se mu, zaupati mu. S to vero v njegovo osebo so tisti ljudje iz današnjega evangeljskega odlomka naredili odprtino v strehi in spustili nosila s hromim pred Jezusa, da bi ga lahko ozdravil.

»Zaupam v Jezusa, izročam svoje življenje Jezusu? Sem na poti za Jezusom, tudi če sem včasih smešen? Ali sedim in gledam, kaj delajo drugi, opazujem življenje; ali sedim z dušo, ki se je usedla – tako rekoč – z dušo, ki je zaprta zaradi zagrenjenosti in odsotnosti upanja? Vsakdo izmed nas si danes lahko zastavi ta vprašanja.«