Jutranja sveta maša: Življenje je danes, srce naj bo odprto

VATIKAN (četrtek, 12. januar 2017, RV) – Naše življenje je »danes, ki se ne bo nikoli več ponovil«. Tako je poudaril papež Frančišek med homilijo, ko je zjutraj daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Spodbudil je, da ne bi imeli zakrknjenega srca, brez vere. Srce naj bo odprto za Gospoda, saj se v njem odloča o »danes«.

Naše življenje je danes
»Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src.« Te besede iz Pisma Hebrejcem so bile papeževo izhodišče. »Danes«, o katerem govori Sveti Duh, je »naše življenje«; je »danes, ki je napolnjen z dnevi«, a po katerem »ne bo ponovitve, ne bo jutrišnjega dne«; je »danes, v katerem smo prejeli Božjo ljubezen«, »Božjo obljubo, da ga bomo našli«; je danes, v katerem lahko obnovimo »našo zavezo z Božjo zvestobo«. Vendar pa v našem življenju obstaja »en sam danes«. Skušani smo, da bi rekli: »Da, jutri bom naredil.« To je skušnjava jutrišnjega dne, katerega ne bo. Jezus sam je v priliki o desetih devicah razložil, da pet nespametnih devic ni vzelo s seboj olja skupaj s svetilkami, kasneje so ga šle kupit, a ko so se vrnile, so našle vrata zaprta. Papež je omenil tudi priliko o nekom, ki trka na vrata in Gospodu govori, da je bil z njim in da je jedel z njim. Toda dobi odgovor: »Ne poznam te, pozno si prišel …«

»Tega vam ne pravim, da bi vas prestrašil, ampak preprosto, da bi povedal, da je naše življenje danes: danes ali nikoli.« Jutri bo večni jutri, brez zahoda, z Gospodom, za vedno: »Če sem zvest temu danes. Vprašanje, ki vam ga zastavljam, je tisto, ki ga zastavlja Sveti Duh: 'Kako sam živim ta danes?'«

Naše srce naj bo odprto za Gospoda
Poleg besede »danes« se v odlomku iz Pisma Hebrejcem ponavlja tudi beseda »srce«. Gospoda namreč srečamo s srcem. Jezus večkrat graja rekoč »počasni v srcu«, počasni v razumevanju. Povabljeni smo torej, da ne bi zakrknili srca in da bi se vprašali, če naše srce ni morda »brez vere« ali če ga ni »zapeljal greh«. V našem srcu se odloča o danes: »Je naše srce odprto za Gospoda?« Na papeža Frančiška vedno naredi globok vtis, kadar mu stari ljudje, pogosto duhovniki ali redovnice, rečejo: »Oče, molite za moje vztrajanje do konca.« Odvrne jim, da so vedno živeli dobro, da so vsi dnevi njihovega »danes« v Gospodovi službi. Vpraša jih, če se bojijo. Odgovor pa je: »Ne ne, moje življenje še ni zašlo: želim ga živeti v polnosti, moliti, da bi bil danes poln, da bi bilo srce trdno v veri in ne uničeno z grehom, razvadami, pokvarjenostjo …«

Kakšno je moje srce danes?
Sveti oče je tako zaključil s spodbudo, da bi se vprašali o našem danes in o našem srcu. Danes je napolnjen z dnevi, a ne bo se ponovil, je spomnil. Dnevi se ponavljajo, dokler Gospod ne reče »dovolj«. »Toda danes se ne bo ponovil: življenje je to. In srce, odprto srce, odprto za Gospoda, ne zaprto, ne otrdelo, ne zakrknjeno, ne brez vere, ne pokvarjeno, ne zapeljano z grehi.« Gospod je srečal mnoge ljudi, ki so imeli zaprto srce: pismouke, vse tiste, ki so ga preganjali, ki so ga preizkušali, da bi ga obsodili, kar so na koncu tudi uspeli narediti. »Pojdimo domov z le tema dvema besedama: kakšno je moje srce danes? Zahod lahko pride že danes, na ta dan ali pa čez mnogo dni. In kako gre mojemu danes v Gospodovi navzočnosti? Moje srce, kakšno je? Je odprto? Je trdno v veri? Se pusti voditi Gospodovi ljubezni?« S temi vprašanji prosimo Gospoda za milost, ki jo vsakdo izmed nas potrebuje.