Pogovor s papežem Frančiškom: »Svetost, radi potujete?«

VATIKAN (torek, 10. januar 2017, RV) – Danes je na italijanske knjižne police prišla knjiga o mednarodnih potovanjih papeža Frančiška. Pod naslovom Na poti je papeška potovanja, zanimive dogodke in srečanja ter vsebinske poudarke zbral znani italijanski vatikanist Andrea Tornielli. Frančiškov seznam mednarodnih obiskov se začne na Lampedusi, sledila je Brazilija, zatem Sveta dežela, Azija, Latinska Amerika, Kuba in ZDA; sveta vrata je papež predhodno odprl v Afriki, obiskal begunce na grškem otoku Lezbos, podal pa se je tudi v Tirano, Sarajevo, Lund … Papež, romar miru, a obenem tudi nelagoden prerok, ki vabi lokalne Cerkve, naj od blizu služijo družbeno najbolj izključenim. Knjiga Na poti se začne s pogovorom, ki ga je Tornielli imel s papežem Frančiškom o njegovih potovanjih.

»Svetost, ali radi potujete?«
Tornielli začne s vprašanjem, ali papež Frančišek sploh rad potuje. In ta odgovori, da ne, da mu ni nikoli bilo všeč veliko potovati. »Ko sem bil škof v drugi škofiji, v Buenos Airesu, sem prihajal v Rim samo, če je bilo nujno, in če je bilo možno ne priti, nisem prišel,« odgovarja papež. Pojasni, da mu je vedno bilo težko ostajati daleč od njegove škofije, ki je za škofe »nevesta«. Poleg tega, dodaja, je človek navad in zanj dopust pomeni imeti nekaj več časa za molitev in branje, za počivanje pa ne potrebuje spremembe kraja.

Pomembno je bilo iti tja
Na začetku pontifikata Frančišek ni pričakoval, da bo toliko potoval. Prvo potovanje ga je vodilo na Lampeduso, ki ni bilo načrtovano in ni bilo nobenih uradnih povabil. »Čutil sem, da moram iti,« pojasni. Dotaknile so se ga novice o migrantih, ki so umirali v morju, otroci, ženske, mladi ljudje. Pravi, da je »bilo pomembno iti tja«. Drugo potovanje je bilo svetovni dan mladih v Riu de Janeiru, ki je že bilo na programu in je bil predviden papežev obisk. O tem, ali bo šel, se ni nikoli razpravljalo, treba je bilo iti in za Frančiška je to bila prva vrnitev na latinskoameriško celino po izvolitvi. Po Riu so začela prihajati še druga vabila in nanje je preprosto odgovoril z 'ja' ter se prepustil.

Bilo je vredno
Potovanja so za papeža naporna, a – kot doda – mu zaenkrat gre dobro: »Morda so mi težja bolj s psihološkega vidika kot pa s fizičnega. Potreboval bi več časa za branje, za pripravo.« Potovanje namreč ne obsega samo tistih dni neposrednega obiska države, ampak so tu tudi priprave, ki običajno sovpadajo z obdobji, ko je veliko vsakodnevnega dela. »Ko se vrnem domov, v Vatikan, je prvi dan po potovanju po navadi precej težak in potrebujem počitek. A s sabo vedno prinesem obraze, pričevanja, podobe, doživetja … Nepredstavljivo bogastvo, ki mi vedno pravi, da je bilo vredno,« pripoveduje papež Frančišek.

»Hozani« lahko sledi tudi »Križaj ga«
Tornielli papeža povpraša, kaj čuti pred množico navdušenih ljudi, ki ga več ur čakajo na ulicah, da bi ga videli. Odgovarja, da se zaveda, da se od »Hozana« lahko pride tudi do »Križaj ga«, kakor beremo v evangeliju. Spomni na misel kardinala Luciania v zvezi z aplavzi, ki jih je bil deležen: »Si predstavljate, da je osel, na katerem je sedel Jezus, v trenutku slovesnega prihoda v Jeruzalem morda lahko mislil, kako so tisti aplavzi namenjeni njemu?« Frančišek doda, da se papež mora zavedati dejstva, da on »nosi« Jezusa, pričuje o Jezusu in njegovi bližini in nežnosti do vseh ljudi, na poseben način pa do trpečih. Blaženi Pavel VI. je dejal, da je od vseh papeževih položajev najbolj zavidanja vredno očetovstvo. Očetovstvo je čustvo, ki zajema tako duha kot srce, spremlja vsako uro dneva, ki se ne zmanjša, ampak raste, saj raste število otrok. Kot nadaljuje Pavel VI., je očetovstvo čustvo, ki ne utrudi; sam se ni nikoli utrudil, ko je blagoslavljal ali odpuščal. Papež Frančišek pripomni, da so se morda ravno zato papeži moderne dobe odločili potovati. Sam po vsakem potovanju osebe nosi s sabo: »Nosim jih v svojem srcu, zanje molim, molim za boleče in težke situacije, s katerimi sem prišel v stik. Molim, da bi se zmanjšale neenakosti, ki sem jih videl.«

Zakaj ni obiska skoraj nobene od držav EU
Papež Frančišek je opravil veliko potovanj po svetu, a obiskal ni skoraj nobene od držav Evropske unije, nadaljuje pogovor Tornielli. Edina država Evropske unije, ki jo je obiskal, je bila Grčija. Kot se spominja, je šlo za pet ur na Lezbosu, kjer se je srečal z begunci, z njim pa sta bila tudi patriarh Bartolomej in atenski nadškof Hieronim. Obiskal je tudi Evropski parlament in Svet Evrope v Strasbourgu, kar pa je bil bolj obisk institucij kot pa držav. Bil je pa v Albaniji in Bosni in Hercegovini, ki sicer nista del Evropske unije, a sta vseeno evropski državi. »Želel sem dati prednost državam,« pravi Frančišek, »kjer lahko nekoliko pomagam, spodbudim tiste, ki kljub težavam in konfliktom delajo za mir in enost. Države, ki so ali ki so bile v velikih težavah.« Pripomni, da pa to ne pomeni, da ni pozoren do Evrope, ki jo pogosto, kolikor lahko, spodbuja pri odkrivanju in ohranjanju njenih korenin in vrednot. »Prepričan sem,« zatrdi, »da nas birokracija in visoke finance ne bodo rešile iz sedanje krize ter razrešile problema imigracije, ki za evropske države predstavlja največje izredne razmere po drugi svetovni vojni.«

Skrbi ga za varnost ljudi
Tornielli papeža še povpraša o spremenjenem protokolu v zvezi z varnostjo med apostolskimi potovanji. In Frančišek odgovori, da se preprosto ne more gibati v blindiranih avtomobilih ali zaprtem papamobilu. Pravi, da se zaveda varnostnih zahtev in da je zelo hvaležen vsem, ki se zelo trudijo za zagotavljanje varnosti med potovanji. »A škof je pastir, je oče in med njim in ljudmi ne more biti preveč pregrad.« Zato je že na začetku rekel, da bo potoval samo, če mu bo zagotovljen stik z ljudmi. »Zavedam se nevarnosti, ki so,« dodaja in zatrdi, da se zase ne boji. Vedno pa je zaskrbljen zaradi ogroženosti tistih, ki potujejo z njim, predvsem pa za ljudi, ki jih srečuje v različnih državah. »Kar me vznemirja, so konkretne nevarnosti, ogroženost tistega, ki pride na neko slavje ali srečanje … Vendar pa je tu vedno Gospod,« še zatrdi papež Frančišek.