Papež diplomatskemu zboru o miru in varnosti na svetu

VATIKAN (ponedeljek, 9. januar 2017, RV) – Papež Frančišek je danes sprejel člane diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu, ki ima trenutno diplomatske odnose s 182. državami. Osrednja tema tokratnega tradicionalnega srečanja, ki se ji je v svojem govoru posvetil papež, je bila varnost in mir na svetu. Na milijone oseb namreč še vedno živi v središču nespametnih konfliktov in tudi na krajih, ki so prej veljali za varne, se čuti splošen strah. V tem ozračju splošne bojazni za sedanjost ter negotovosti in tesnobe zaradi prihodnosti, je sveti oče želel zbranim diplomatom nameniti  »besedo upanja«, ki bi pokazala tudi pot.

Verstva poklicana pospeševati mir
Papež najprej spomni, da je mir za kristjane »Gospodov dar«. Je pozitivna dobrina, ki jo je Bog vtisnil v človeško družbo, in ni samo odsotnost vojne; ni samo vzpostavitev stabilnega ravnotežja med nasprotnimi si silami, ampak zahteva zavzemanje oseb dobre volje, ki težijo k vedno bolj popolni pravičnosti. Zatrdi, da je zato vsak verski izraz »klic k pospeševanju miru«, pri tem pa spomni na svetovni nad molitve za mir v Assisiju ter na svoja obiska rimske sinagoge in mošeje v Bakuju. V zgodovini ni manjkalo nasilja, za katerega povodi so bili verske narave, pri čemer izpostavi Evropo, kjer so ločitve med kristjani trajale zelo dolgo. Spomni na svoj obisk Švedske, kjer je izpostavil »potrebo po ozdravitvi preteklih ran« ter »skupno hojo proti skupnim ciljem«. Osnova te hoje pa mora biti pristen dialog med različnimi verstvi. Ta dialog je »možen in potreben«, poudari papež, o čemer pričuje njegovo srečanje s patriarhom Kirilom ter tudi obisk Armenije, Gruzije in Azerbajdžana.

Fundamentalistični terorizem
Žal pa se verska izkušnja lahko tudi izrablja za »zapiranje, izključevanje in nasilje«, namesto da bi »odpirala za druge«. Frančišek tukaj misli predvsem na terorizem, ki sloni na fundamentalizmu in ki je tudi lansko leto terjal žrtve po vsem svetu, pri tem pa našteje: Afganistan, Bangladeš, Belgijo, Burkina Faso, Egipt, Francijo, Nemčijo, Jordanijo, Irak, Nigerijo, Pakistan, ZDA, Tunizijo in Turčijo. Gre za »ubijalsko norijo, ki zlorablja ime Boga za razširjanje smrti« ter tako poskuša utrditi moč in oblast. Papež Frančišek zato poziva vse verske oblasti, naj so enotne pri odločnem poudarjanju, da se v imenu Boga ne more nikoli ubijati. »Fundamentalistični terorizem je sad velike duhovne revščine, s katero je pogosto povezana precejšnja družbena revščina. V celoti se ga lahko premaga samo s skupnim prispevkom verskih in političnih voditeljev.« Naloga prvih je, da širijo verske vrednote, drugih pa, da v javnem prostoru zagotavljajo pravico do verske svobode, s tem ko priznajo njen pozitiven in konstruktiven prispevek pri izgrajevanju civilne družbe. Papež izpostavi versko razsežnost medkulturnega dialoga ter poudari, da se politična oblast ne sme omejiti samo na zagotavljanje varnosti svojih državljanov, ampak je poklicana pospeševati mir in ga graditi. »Mir je aktivna vrlina, ki zahteva zavzemanje in sodelovanje vsake posamezne osebe in vsega družbenega telesa v svoji celovitosti,« zatrdi.

Mir, odpuščanje, pravičnost
Graditi mir prav tako zahteva, da se odstranijo vzroki za spore, ki netijo vojne, začenši z nepravičnostjo. Med pravičnostjo in mirom namreč obstaja tesna vez. A ker je človeška pravičnost vedno krhka in nepopolna, jo je treba dopolnjevati z »odpuščanjem, ki ozdravlja rane in v globini nazaj vzpostavlja skaljene človeške odnose«. »Odpuščanje se na noben način ne zoperstavlja pravičnosti, ampak skrbi za polnost pravičnosti, ki vodi v umirjen red,« poudari papež. Po njegovem prepričanju je tudi jubilej usmiljenja bil priložnost, da se je odkrilo »velik in pozitiven vpliv usmiljenja kot družbene vrednote«. Vsak lahko prispeva k oblikovanju kulture usmiljenja, ki je osnovana na ponovnem odkrivanju srečanja z drugimi. To je kultura, v kateri nihče ne gleda na drugega z brezbrižnostjo in ne pogleda stran, ko vidi trpljenje bratov. Samo tako se bodo lahko gradile odprte in sprejemajoče družbe do tujcev, ki bodo hkrati v sebi varne in mirne, pri čemer se je Frančišek navezal na velike migracijske tokove po svetu, posebej pa spomnil na begunce in prebežnike v Afriki, jugovzhodni Aziji ter na Bližnjem vzhodu.

Migranti in begunci
V zvezi z migranti, begunci in prebežniki je po papeževem prepričanju potrebno skupno zavzemanje, da bi se jim ponudilo dostojen sprejem. To obsega uveljavljanje pravice vsakega človeka, da imigrira v druge politične skupnosti in se tam nastani, obenem pa pomeni tudi zagotovitev možnosti integracije migrantov v družbena tkiva, ne da bi pri tem bila ogrožena njihova varnost, kulturna identiteta in politično-socialno ravnovesje. Po drugi strani pa sami migranti ne smejo pozabiti, da je njihova dolžnost spoštovati zakone, kulturo in tradicije držav, ki so jih sprejele. Potreben je pameten pristop, ki pomeni modro in dolgoročno ovrednotenje razmer. Sedanje krize naj se ne obravnava le skozi številke. Migranti so osebe z imeni, zgodovino, družinami. Migracijski problem je vprašanje, ob katerem ne morejo nekatere države ostati brezbrižne, medtem ko druge nudijo humanitarno pomoč. Frančišek izrazi hvaležnost evropskim državam, predvsem Italiji, Nemčiji, Grčiji in Švedski. Omeni še na svoj obisk Lezbosa ter spomni tudi na Libanon, Jordanijo, Turčijo in mnoge druge države po svetu, ki so gostoljubno sprejele migrante.

Družbena nepravičnost in mladi
V nadaljevanju govora papež Frančišek spregovori o »sovražnikih miru«. Najprej izpostavi omejen pogled na človeka, ki daje oporo širjenju krivice, družbene neenakosti in korupcije. Neenakosti povzročajo spore. Pot miru pa gre preko razvoja, ki ga oblasti morajo spodbujati in pospeševati, ustvarjati pogoje za pravičnejšo porazdelitev virov in podpirati zaposlitvene priložnosti, predvsem za mlade. »Na svetu je še vedno preveč oseb, predvsem otrok, ki trpijo zaradi endemične revščine in živijo v razmerah prehrambene negotovosti, torej lakote, medtem ko so naravni viri postali predmet pohlepnega izkoriščanja nekaterih, ogromne količine hrane pa se odmetavajo vsak dan.« Papež poudari, da so otroci in mladi prihodnost, zanje se dela in zanje se gradi. Ne sme se jih egoistično zanemarjati in se nanje pozabiti. Na prvem mestu je torej zaščita otrok, kateri nedolžnost je pogosto razlomljena pod težo izkoriščanja, ilegalnega in suženjskega dela, prostitucije in zlorab s strani odraslih, banditov in trgovcev s smrtjo, opozori Frančišek in poudari, da je veliko otrok in mladih, ki trpijo zaradi konflikta v Siriji. Kot že večkrat, tudi tokrat pozove mednarodno skupnost, naj si zavzeto prizadeva za resno pogajanje, ki bo za vedno končalo ta konflikt, ki povzroča dejansko humanitarno nesrečo.

Etika miru in varnosti
Pomembno je izkoreniniti trgovino z orožjem in neprestano proizvajanje in širjenje vedno bolj prefinjenega orožja. Veliko vznemirjenja povzročajo poizkusi na korejskem polotoku, ki destabilizirajo celotno regijo in vsej mednarodni skupnosti postavljajo zaskrbljena vprašanja v zvezi z novo nevarnostjo poseganja po jedrskem orožju. Papež pri tem zatrdi, da si bo Sveti sedež tudi v prihodnje prizadeval pospeševati »etiko miru in varnosti, ki gre onkraj strahu in zaprtosti, ki pogojujeta razpravo o jedrskem orožju«.

Mir in solidarnost
Sovražnik miru je po papeževih besedah tudi ideologija, ki spodbuja socialno stisko in tako neti prezir in sovraštvo ter drugega vidi kot sovražnika, ki ga je treba odstraniti. Frančišek opozori na nove oblike ideologij, ki se stalno pojavljajo na obzorju človeštva. Zamaskirane v nositeljice dobrega za narod, za sabo puščajo revščino, ločitev, družbene napetosti, trpljenje in neredko tudi smrt. »Mir pa se, nasprotno, osvaja s solidarnostjo,« zatrdi sveti oče. Iz solidarnosti poganja pripravljenost za dialog in sodelovanje, ki sta ravno v diplomaciji temeljno sredstvo. Z usmiljenjem in solidarnostjo je tudi povezano prizadevanje Svetega sedeža in katoliške Cerkve na področju preprečevanja konfliktov ali spremljanja procesov miru, sprave in iskanja pogajalskih rešitev. Papež z zadovoljstvom izpostavi nekatere poskuse ljudi dobre volje, ki si aktivno in učinkovito prizadevajo za mir, pri tem pa spomni na odnose med Kubo in ZDA ter še na Kolumbijo.

Zaupanje, dialog in pogumna dejanja
Sveti oče izpostavi pomen vzajemnega zaupanja, dialoga in pogumnih dejanj, ki so potrebni tudi v Venezueli, na drugi strani sveta pa izpostavi že omenjeni konflikt v Siriji, zatem pa še Irak in Jemen. Obnovi še poziv Svetega sedeža, da bi se ponovno začel dialog med Izraelci in Palestinci, ki bi privedel do vzpostavitve dveh držav, ki bi mirno sobivali znotraj mednarodno določenih mej. »Izraelci in Palestinci potrebujejo mir. Ves Bližnji vzhod nujno potrebuje mir!« poudari Frančišek. Dotakne se tudi razmer v Libiji, Sudanu in Južnem Sudano, Srednjeafriški republiki, Demokratični republiki Kongo, Mjanmaru ter ne zaobide Evrope, kjer ne manjkajo napetosti in kjer je dialog edina pot, ki lahko zagotovi varnost in razvoj celine. Izrazi odobravanje pridružitve Cipra, v zvezi z Ukrajino pa izrazi upanje po odločnem iskanju sprejemljivih rešitev.

Evropa mora ponovno odkriti svoje korenine
Vsa Evropa se po papeževem prepričanju nahaja v ključnem trenutku svoje zgodovine, v katerem je poklicana ponovno najti svojo identiteto. To pa zahteva »ponovno odkriti lastne korenine, da bi lahko oblikovala svojo prihodnost«. Bolj kot kdajkoli je potrebno »obnoviti idejo o Evropi, da bi dali luč novemu humanizmu, osnovanem na zmožnosti integracije, dialoga in ustvarjanja«. Frančišek tukaj izrazi zanimanje in zaskrbljenost Svetega sedeža za Evropo in njeno prihodnost, zavedajoč se, da so vrednote, v katerih ima zamisel o Evropi svoje korenine in na katerih je osnovana, skupne celotni celini in prestopajo meje Evropske unije.

Dar, izziv in zavzetost
»Mir je dar, izziv in zavzetost,« sklene svoj govor papež Frančišek. Dar, ker izvira iz srca samega Boga; izziv, ker je dobrina, ki ni nikoli samoumevna in jo je treba neprestano osvajati; zavzetost, ker zahteva strastno delovanje vsake osebe dobre volje pri iskanju in izgrajevanju miru. »Ni torej pravega miru, če se ne izhaja iz pogleda na človeka, ki zna pospeševati celostni razvoj, pri tem pa se zaveda njegovega transcendentnega dostojanstva, kajti razvoj je novo ime za mir.«