Iz 42,1-4.6-7
Glej, moj služabnik, ki ga podpiram,
moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Dal sem nanj svojega duha,
narodom bo delil pravico.
Ne bo vpil, ne bo povzdigoval
in ne dal slišati svojega glasu po ulicah.
Nalomljenega trsta ne bo zlomil
in tlečega stenja ne ugasil,
zvesto bo delil pravico.
Ne bo opešal, ne podlegel,
dokler ne vzpostavi pravice na zemlji
in otoki dočakajo njegovo postavo.
Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti
prijel sem te za roko in te naredil,
dal sem te v zavezo ljudstvu
in v luč narodom,
da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora,
iz ječe tiste, ki sedijo v temi.
Apd 10,34-38
Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč
mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela. Izraelovim sinovom
je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega.
Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal
Janez: veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo;
hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo
oblastjo, zakaj Bog je bil z njim.
Mt 3,13-17
Tedaj pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez
ga je hotel odvrniti od tega, zato mu je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti,
pa ti hodiš k meni?« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Pusti zdaj; kajti spodobi se
tako, da izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil
iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa in videl je Božjega Duha, ki se je kakor
golob spuščal navzdol in prihajal nadenj. In glej, spregovoril je glas iz nebes: »Ta
je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Razlaga cerkvenih očetov
Evzebij iz Cezareje pravi: »Mesijanski služabnik izhaja iz Abrahamovega rodu, kar
popolnoma izpostavi njegovo človeškost, kakor tudi polno izpolnitev, ki jo on da vlogi
Izraela, kot služabnika Božjega načrta.« Sv. Gregor Nacijanški dodaja: »Kot služabnik
je ponižal samega sebe z namenom, da odreši ljudi« »in zveliča človeško naravo«, pa
dodaja sv. Psevdo-Dionizij Areopagit. Sv. Hipolit to pojasni: »Beseda prinaša mir
vsem, ki so njegovi, vsem pa pripravlja prostor, ne glede na slabosti vsakega.« Sv.
Avguštin pravi: »Najvišji je postal najponižnejši.« Evzebij iz Cezareje je k temu
dodal: »In ponudil tistim, ki so njegovi, ozdravljenje namesto kazni.« Sv. Irenej
Lyonski pravi: »On ponuja krotko in mirno kraljestvo«, »vsem tistim, ki razkropljeni
med ljudstvi zaupajo v njegovo ime«, pa dodaja Teodoret iz Cira. Sv. Hieronim pravi:
»To kar je bilo v Judovski bibliji prerokovano o svetem služabniku, je pravzaprav
povzeto v Kristusu, ki je skušal oživiti tleči stenj judovske vere«, »čeprav z nežnostjo«,
pa dodaja sv. Benedikt. Ishodad iz Merv pravi: »Ko je ljudstvo začelo pešati, je Kristus
ponudil upanje, ki ne razočara«, »saj je zapečateno z vstajenjem«, pa dodaja Evzebij
iz Cezareje. Sv. Ambrož pravi: »Sin in Sveti Duh delujeta skupaj z Očetom kot edini
Bog, v poslanstvu za naše zveličanje«, »da nas reši iz zapora«, je zapisano v Barnabovem
pismu. Vsemu temu pa Laktancij doda: »in nam podari resnično krščansko svobodo, ki
omogoča precej boljše bivanje.« Teodoret iz Cira pravi: »Slepi so tisti, ki jim je
omračen um in tisti, ki so v ječi greha.« Sv. Klemen Aleksandrijski pravi: »Ne pusti
se več voditi slepoti nevednosti, kajti spet smo pridobili popolnoma obnovljeno sposobnost
videti do te mere, da lahko po Sinu vidimo Očeta.«
Sveti Hieronim razloži pomen in učinke Jezusovega krsta v Jordanu: »Jezus je svobodno sprejel Janezov krst, saj je tako lahko z vso ponižnostjo izpolnil pravičnost Postave, nadalje je s krstom potrdil službo krščevanja, ki jo je Janez opravljal in s posvetitvijo vode je pokazal na prihod Svetega Duha med krstom nad vernike«. Sv. Hilarij iz Poitiersa in Teodor iz Mopsuestije nadaljujeta to razlago: »Jezus je s svojim krstom pokazal na liturgično uporabo vode med našim krstom, saj s tem, ko ni storil nobenega greha, ni imel potrebe po krstu.« Kromacij Oglejski nadalje pravi: »Janez se je skušal izogniti temu, da bi storil to, kar je Jezus zahteva, saj je verjel, da ni potreben krst za edinega Boga, za katerega je vedel, da je prišel izbrisati greh tega sveta.« Sv. Janez Krizostom ob tem pravi: »Jezus je prišel, da bi odpravil prekletstvo, ki je prišlo nad ljudi, ker so prekršili Postavo. On je tako prvi med vsemi izpolnil vso Postavo in z tem odpravil to prekletstvo.« Trditev Teodorja iz Erakleje: »On, ki je bil popoln po Postavi«, Neznani pisec nadaljuje: »se je v krstu poistovetil z vsem tem, kar pripada človeški naravi.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje to misel: »Jezus se je hotel poistovetiti z množico, saj drugače ne bi prišel skupaj z vso množico k Jordanu, da bi prijel Janezov krst. Zato je takrat, ko je bil Jezus krščen, glas s Svetim Duhom jasno naznanil njegovo istovetnost Edinorojenega Sina.« Kromacij Oglejski dodaja, da »Gospod ni bil krščen zaradi ljubezni do sebe, ampak zaradi ljubezni do nas ter zato, da je izpolnil vso pravičnost.« Teodor iz Mopsuestije razloži Janezov krst, ki je bil »popoln glede na predpise postave, toda bil je nepopoln, ker še ni odpuščal grehe, ampak je pripravljal vernike za prejem edinega pravega krsta.« Origen o simbolu goloba pravi, da »razodeva ponižnost in spravo«, ter »večno ljubezen in zvestobo«, dodaja Teodor iz Mopsuestije. Za sv. Hilarija iz Poitiersa pa golob in glas razodevata »Sinovo istovetnost za oči in ušesa.« Sv. Avguštin zaključi razlago tega dogodka: »Trojno vrednost tega nauka jedrnato vsebuje glas Očeta o Sinu preko spuščanja Svetega Duha.«
Misli Benedikta XVI.
Kakšen je pomen tega dejanja, ki ga je Jezus hotel opraviti, potem ko je prepričal
Krstnika, da bi bil pokoren Očetovi volji (prim. Mt 3,14-15)? Globok pomen se pokaže
šele na koncu Kristusovega zemeljskega življenja, z njegovo smrtjo in vstajenjem.
Tako moramo Jezusov krst postaviti v to logiko ponižanja, saj On želi postati s tem
dejanjem, da se postavi v vrsto z grešniki, nam v vsem enak. On, ki je brez greha,
se pusti, da ravnajo z njim kot grešnikom (prim. 2 Cor 5,21), da bi na svoje rame
sprejel težo krivde vsega človeštva. To dejanje ponižanja, s katerim se želi Jezus
popolnoma uskladiti z Očetovim načrtom ljubezni, izraža popolno ujemanje volje in
namenov, ki je med osebami Svete Trojice. Ob tem dejanju ljubezni, se Sveti Duh razodene
v podobi goloba, ki se spusti nad Jezusa in v tem trenutku tudi glas iz nebes pričuje
vsem navzočim o ljubezni, ki povezuje Jezusa z Očetom.
All the contents on this site are copyrighted ©. |